Lea Čerin: “Zakaj svojim otrokom pomagam pri učenju”
Ta prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Piše Lea Čerin
Kadarkoli se pogovarjam s starši o učenju njihovega otroka, pridemo do vprašanja »ZAKAJ« pomagati.
Večini staršev je to odvečno delo, zaradi takšnih in drugačnih razlogov. Ne znajo, ne zmorejo, nočejo, … ne čutijo potrebe, da bi pomagali, saj je šola otrokova odgovornost (torej naj posledice nosi sam), svojo OŠ so naredili, zakaj bi jo delali še enkrat.
Nobenega razmišljanja ne obsojam, vsi starši delamo po svojih najboljših močeh v danem trenutku s trenutnim znanjem. Vedno pa lahko postanemo boljši, če se osvobodimo vzorcev, ki ne koristijo nam ne otrokom. Verjamem, da je med vami več staršev, ki otroku ne znajo ali ne zmorejo, pa si želijo pomagati, kot takih, ki nočejo.
Večina nas v času šolanja pri učenju ni imela dodatne pomoči ali pa le občasno, ko je bilo potrebno razjasniti določeno formulo ali definicijo, da smo potem lahko nadaljevali sami. Zakaj je danes potrebno toliko več pomagati, tudi jaz nimam jasnega odgovora.
Menim, da se je enostavno zgodilo toliko sprememb (vidnih in nevidnih), ki pa jim šolski sistem ni kos. Oziroma se tem spremembam ni prilagodil. In dokler se jim ne bo, smo tukaj starši in otroci, ki smo primorani živeti s trenutnim sistemom. Sama se trudim, da pred otroci ne jamram in kritiziram učiteljev (ki bi si tudi sami želeli konkretnih sprememb), povem pa svoje mnenje o količini in balastu učne snovi. In poslušam otroke in najstnike, ko povedo, kakšna šola bi jim bila v večji izziv. Nekateri znajo zelo jasno povedati, kaj bi spremenili! Ampak vrnimo se k tistemu vprašanju »zakaj«.
Zase vem, zakaj pomagam svojim otrokom pri učenju oz. sem pomagala (če ste prebrali včerajšnji zgodbi v prispevku Pomoč staršev pri učenju- da ali ne, veste zakaj pišem v sedanjiku in pretekliku).
POMOČ razumem kot konkretni prikaz, kako naj otrok določeno stvar naredi. Če se želim naučiti npr. peke piškotov, samo recept verjetno ne bo dovolj. Potrebujem navodila, ki pa jih veliko lažje usvojim, če mi peko piškotov sprva nekdo pokaže … v živo. Je veliko bolj prijetno. In za začetek seveda, v mislih pa imam otroka, ne sebe kot odraslo osebo.
Otrok se veliko raje vključi v peko piškotov, ko imamo testo dejansko že narejeno. Ko nas vidi pri delu. In čez nekaj časa se lahko tudi sam loti še bolj zahtevnega recepta, če mu peka piškotov predstavlja zadovoljstvo in izziv. (Namesto tega si lahko predstavljate karkoli drugega).
Kaj imata skupnega peka piškotov in pomoč pri učenju?
Veščina učenja ni prirojena (tako kot peka piškotov ne), metod učenja se naučimo. In teh se naučimo tudi tako, da nekoga opazujemo pri učenju (tako kot pri peki piškotov).
Moj način je tak, da skupaj z otrokom naredim vse faze učenja; pripravimo liste, barvice/flomastre, zvezek/učbenik, povem, da bom jaz sedela na tleh in vprašam kje bi želela biti ona – tudi na tleh ali raje na žogi oz. kje drugje? Po dopoldanskem sedenju, prepuščam to izbiro, da je položaj in prostor pri učenju sproščen.
Če želim prikazati KAKO se učiti, se moram tudi prestaviti v vlogo učenca. Preberem besedilo in pokažem, kaj s tem besedilom lahko naredim (pa smo že pri tehnikah). Otrok me najprej opazuje, kako se učim (kaj delam), potem pa korak za korakom prepuščam otroku, da naredi sam. Sem zraven, opazujem in usmerjam.
Je enostavno? Da in ne (ko ne jaz ne otrok nisva ravno pri volji za učenje in bi raje počela kaj drugega).
Je potrebna vztrajnost? Ja, pri obeh.
Je potreben korak iz cone udobja? Ja, tako zame kot za otroka.
Če pogledate globlje, boste videli, koliko veščin otroke učimo že samo s tem, ko jim pomagamo pri učenju.
Zakaj torej pomagati? Ker otroka opremljam tudi z življenjskimi veščinami (saj veste, da starši vedno »gledamo« malo dlje od sedanjega trenutka). Šola in učenje sta postala del družinskega življenja. Hočemo ali nočemo. Tisti časi, ko smo sami skrbeli in izdelali osnovno šolo, so za večino družin mimo.
Ko sem to dejstvo tudi sama dojela in sprejela, sem spoznala svojo moč in priložnost za povezovanje z otrokom tudi ko gre za (šolsko) učenje. Da jima lahko pokažem pot do samostojnosti pri učenju, pot do organiziranosti, motiviranosti (predvsem kaj narediti, ko določen predmet ali učna snov ni zanimiva, znati pa jo mora) in nenazadnje, kako se čustveno pripraviti na ocenjevanje (kako poskrbeti za svoj notranji samogovor in misli).
Ko smo se odločili, da postanemo starši, so nam rekli, da bo enostavno? Otroci so naše ogledalo in ‘učitelji’, ob njih lahko osebno rastemo, hkrati pa smo jim tudi mi mentorji na poti življenja.
Učimo se Z otroki in OB otrocih.
Zanima me vaše mnenje – ZAKAJ otroku pomagate pri učenju? Kaj vas je k temu vodilo in kako gledate na svojo pomoč otroku?
- Potovanje v svet učenja - 23. 9. 2020
- Naj bo otrokovo učenje pospešeno, enostavno in tudi radovedno - 8. 12. 2018
- Sproščeno in učinkovito učenje - 5. 12. 2018
