Mami, v šolo grem v kratkih hlačah!
Ta prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Nekako to se je začelo tistega dne in v trenutku sem zelo globoko dihala. Zunaj je bilo -2, sin pa se je od ideje široko smejal. Nekaj časa sem poskušala razložiti, zakaj pa to ni dobro, pa ni imelo efekta.
Pred časom sem objavila tole fotografijo na mojem FB profilu. Zanimalo me je, kakšne izkušnje imajo druge mamice. Naj ti že takoj na začetku povem, da tole ne bo blog o tem ali je OK ali ni OK otroka pustit v šolo/vrtec v kratkih hlačah ali manj oblečenega. Rada bi ti predvsem pokazala, kako smo včasih starši v krču in pozabimo osebno rasti v vsem.
Na moje FB sem ob fotografiji tako vprašala: »Kaj bi si mislila, če bi ti otrok rekel: ‘Mami, jaz grem v šolo v kratkih hlačah?”
Odgovori:
- Joj, jaz mu neb.
- Najprej bi ga poskusila prepričati, da ne bi šel, če bi vztrajal, pa bi pač šel v kratkih hlačah.
- Ooo. večna tema pri nas doma.
- Mislila bi si, da se želi na svoji koži učiti življenjskih stvari. In bi mu pustila, da gre.
- Mogoče so imel stavo s prijatelji?
A če boš res dobro pogledala fotografijo, boš opazila, da pri nas ni takega šolskega okolja. Boš videla, da ni edini v kratkih hlačah. IN če ti povem, da tudi deklice nimajo »žabic«, bi te mogoče vrglo na tazadnjo, ker mene skoraj je.
Zanimivo je, da kadar živimo v drugem okolju in ne domačem, je takoj veliko »čudnih« reči, ljudi, situacij ali navad. Ponavadi so »čudni« drugi. Kaj pa če temu ni tako? In če glasno govorimo in komentiramo, kako so »čudni«, o tej »čudnosti« učimo otroke. Ko odrastejo, odrastejo v odrasle, ki poznajo za »normalno« samo svoje domače reči, ostali pa so jim »čudni«. A to je daleč od resnice. Od takih prepričanj pa nastajajo konflikti, prepiri, nesoglasja. Samo zato, ker ne slišimo druge zgodbe, ker vidimo samo svoje in verjamemo, da imamo mi prav. Pa ni vedno vse naše prav. Tudi v odnosu starš otrok ne in med staršema.
Ko se preseliš v drugo okolje, državo, drug sistem, greš zelo iz cone udobja. Nekaj, kar je bilo prej »normalnga« kot kje je pošta, lekarna, vse to postane hitro izziv, kjer dobiš priložnost, videti, kdo kot oseba res si. Zame je bila selitev in življenje v Angliji ena največjih izkušenj v življenju. Nekaj podobnega kot materinstvo, ko se ti vse obrne na glavo. Tam sem veliko odkrila o sebi in svojih jazbecih. Kaj so jazbeci? Moj izraz za negativne misli, vzorce, neprijetna čustva, ego, o katerem pišem v moji knjigi Mami, nekdo v moji glavi pravi, da… Jazbeci so vse tiste misli: »Kakšen je, kako so čudni, kako ne more razumeti …«
Koliko me je bilo materinsko strah, kako bo sin v šoli in z drugim jezikom, mi verjetno ni treba pisati. Bilo pa je super. Tako je prišla angleška zima in moja domača navada v mislih, da se otroka ful obleče, s čimer ni nič narobe. Ker je bilo »normalno«, da so vsi v kratkih hlačah tudi pozimi in deklice v krilcih brez »žabic«, me je vsakega toliko časa zmrazilo. Tako je tudi sin prišel do ideje:
»Mami, v šolo grem v kratkih hlačah!«
Ko je bil star 3 leta, je imel izkušnjo, kako je, ko greš v vrtec v spodnji majici in brez bunde. Hitro se je oblekel. No, sedaj pa je bilo drugače. V sebi sem vse svoje jazbece: strahov, dvomov, panike in še kaj hitro pospravila v koš. Bila sem tiho in si rekla:
»Če je z drugimi vse ok, potem bo z njim tudi.«
Mogoče ti tega ne bi storila. Tudi to je ok. A dejstvo, ki se mi zdi bolj pomembno, je, da se slišimo in da slišimo svoje notranje omejitve, ki se nam prižgejo na polno, da drugega sploh ne uspemo slišati, ampak udarimo po svoje. Sin je tako 3 mesece hodil v šolo v kratkih hlačah. Seveda sem mu rekla, naj si obleče dolge, a kaj, ko je spodaj imel kratke in se v šoli hitro dal nazaj v kratke. To mi je sedaj povedal.
In še glede tega ali otroku dati izkušnjo ali ne?
To je odločitev vsakega starša posebej. Otroci za življenje potrebujejo izkušnje, če smo mi tisti, ki jim znamo to zavestno ponuditi v življenju in vemo, kaj je dobro, da se iz tega naučijo brez tiste klasične pridige, ki jo tolikokrat imamo.
Drži pa nekaj.
Otrokom rabimo dati za življenje pozitiven pogled NASE in na ŽIVLJENJE. Če ostajamo v mislih in prepričanjih ter komentarjih: »Kako so ti čudni,« se tudi tega učijo otroci od nas. To pa ni pozitiven pogled ampak sodba in iz tega nastajajo konflikti. V vzgoji vedno najprej vzgajaš sebe in če želiš otroku dati za življenje pozitiven pogled, moraš tega razvijati tudi sam. Sedaj. Tukaj. Danes.
Po poklicu sem učiteljica in 10 let sem delala v šosltvu,10 let kot coachinja, sedaj pa najraje pišem knjige in pomagam mamicam, da najdejo svojo avtentičnost in sebe v vzgoji.
Seveda se je tudi meni obrnil svet na pravo mesto, ko sem poslala mama. Dobila sem novo poslanstvo, da naučim otroka vere vase za življenje. Potem je nekega dne sin pri svojih štirih letih rekel: »Mami, nekdo v moji glavi mi govori, da sem slab fant.«
Tako se je začela moja pot zavestnega, pozitivnega, odgovornega starševstva ob jazbecih in supermočeh.
Sem avtorica več inovativnih knjig za otroke, skozi katere otrokom in odraslim kažem pot do samozavedanja, pomagam staršem pri vzgoji in osebnem razvoju, predvsem pa jim želim vlivati vero vase, jih učiti, kako okrepiti vztrajnost, odločnost in samozavest.
Čutim, da je moja pot prižigati lučko pri starših, ker s tem prižgemo luč prihodnosti.
- Pogovor z otrokom o vojni – da ali ne? - 1. 3. 2022
- 5 občutkov, ki otroku pomagajo, da razvije dobro samozavest in vero vase - 16. 2. 2022
- Mami, v šolo grem v kratkih hlačah! - 3. 2. 2022
