Naš vpliv na razvojne naloge otroka

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.
Povezava do predstavitve >>> Odgovorno starševstvo
Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

Naš vpliv na razvojne naloge otroka

Piše: Andreja Semolič

Izhodišče

Dojenček – mali človek, povsem ve, kaj in kako naprej. V to ga naravnost žene življenjska sila. Energija genoma homo sapiensa, ki mu nekateri rečejo modri zapis ali blue print.

Skrb, da se bo nekaj naučil, da bo dobro naredil pravzaprav lahko odpade. Zato se je dobro odpreti razumevanju, kako se človek zares razvija.

Dejstvo

Kot odrasla oseba, ki vzgaja, se je nujno zavedati, da s svojim delovanjem in prisotnostjo dajemo zgled, prostor in čas za procese otrokovega samoučenja.

Zavestno se odločiti za razlikovanje življenjskih potreb organske osnove in kako otroku lahko služim, da od mene prejme kar največ, kar za optimalen in zdrav razvoj potrebuje. Potrebuje pa v različnih situacijah in obdobjih povsem drugo.  Vedno pa potrebuje našo čuječo prisotnost, umirjenost, iskrenost in vztrajnost potrpežljivosti.

Raziskujmo

Odnos se začne z opazovanjem, zaznavanjem emocij, ki so v meni in kaj bi naredil, preden dejansko naredim to v odnosu z otrokom.

Ne, to ni nemogoče. To je pravzaprav pot razumevanja, ljubečega odnosa, vere in zaupanja ter sprejemanja situacije takšne kot je. Takrat odpadejo vprašanja, dvomi in občutki nemoči. Na to mesto se naseli prepuščanje in gotovost, kljub stanju nevednosti. Gotovost, ker smo pripravljeni, čuječi in v zavedanju polno odgovorni, da za svoje akcije razlikujemo in ukrepamo tako, da vzpostavljamo, uravnavamo, sodelujemo, se prepletamo.
To je povsem drugačno stanje odnosa, kot skrbeti, reševati, miriti, ustreči, zahtevati, nadzorovati, naučiti.

Zaznavna pot

Malemu čutečemu bitju ob vsaki interakciji, dotiku, pogledu, glasu, mimiki prenašamo in sporočamo nekaj o življenju. Ko se zanimamo za razlikovanje naših sporočil, ki jih preko nas prejema, najdemo nove poti delovanja in sodelovanja.

Otrok vsako informacijo beleži in dobesedno preračunava, kako jo kar najbolje uporabiti v razvojnem procesu samorazvoja.

Otrok se rodi opremljen s sposobnostmi in načini, kako naprej. Poleg tako imenovanih preživetvenih refleksov, preko katerih se sproži proces nadgrajevanja razvoja, v obliki povezovanja informacij, zaznanih med sprožitvijo refleksa.

Reflekse integriramo v višje oblike delovanja. Vse to se dogaja spontano preko izkušanja v zaznavanju. Zaznavamo pa skozi ustvarjen premik. Premik spremenjene mase telesa, ki sproži paleto zaznavanj spremenjenega težišča, ki ga čutimo na najrazličnejše načine.

Ko starš uvidi, da je za zdravo oblikovanje otrokovih vzorcev delovanja (mišljenja in fizične interakcije) pravzaprav nujno vzpostaviti v sebi zavedanje in samoregulacijo, takrat zmoremo držati varen prostor in spremljati otroka tako, da zmore narediti premike naprej tudi sam. Tako nudimo zdravo mesto opore, ki otroku da priložnost, da premik naprej naredi povsem sam.

Sem sodi od tega, da sam najde vir glasu, smer predmeta, do prekuca na bok iz trebuha in hrbta, do potega rok naprej pred seboj, odriva z dlanmi, intenzivnega obračanja na trebuhu in bočenja v trupu levo desno, gor in dol, do potiska kolen v tla, stopal v tla, vse do premika naprej v prostoru na vse možne načine, posedanja, aktivnega sedenja, vstajanja na kolena, hitre menjave smeri iz vstajanja, korakanja ob opori do vstajanja sredi sobe, rotiranja stoje brez opore in končno hoje.

Namesto zanimanja za to, kaj naj bi kdaj znal, se zanimajmo, kako raziskuje in grunta, da bo vzpostavil premik, kontraravnotežje in se sam stabiliziral brez naše zunanje opore.

Dovolimo si čas in potrpežljivo občudujmo, kako se zadeve loti naš otrok in mu izkažimo navdušenje, namesto, da mu hitimo pomagati pri obratih, sedenju in hoji, ter vzpostavljanju drugih ravnotežnih situacij na fizičnem nivoju.

Prav nobenega smisla ni v razočaranju in jezi, sprva na samega sebe in kasneje, ko je otrok večji, tudi na njega, ker ni želenega vedenja. V bistvu smo mu sami kazali, kako naj se oblikuje. Povsem po svoje je vzel to našo pomoč, ki jo je preveč. Občutenje, koliko zmorem sam, gradi notranji občutek varnosti. Ta občutek se ne zgradi zaradi starševe pomoči, da se znajde v zahtevnejši situaciji, kot pa dejansko zmore sam priti do nje. To mu spodnese pomembne izkušnje.

Zato je starševa samoregulacija predpogoj, da najdemo stik z otrokom in zaznavamo kolikšen okvir/mejo damo, kje nudimo oporo in kako naredimo, tako, da pogrunta sam. In res je prav zanimivo, kako starše skrbi, ko se otrok »kunštva« in ob tem godrnja, kako bi naredil premik naprej, a ko ga posedejo, pa sam še ne zmore priti do tam, so veseli.

Prav obratno bi bilo potrebno uvideti skrb in zaznati, da se otrok preveč matra, je nemočen in v težki ter nevarni situaciji, ko je poseden ali pridržan, pa tega zares sam še ni pogruntal. To je za otroka precejšni notranji konflikt, ki gradi notranji strah, da ne zmore. Če vztrajamo, zgradi čutenje zmožnosti, le, ko mu mi pomagamo. Preneha se sam preigravati z možnostmi in ne poizkuša več, saj je strah vse večji ob lastnem premiku in zadovoljstvo preveliko, ko ga starš rešuje.

Ne pozabite, da otrok čuti in zaznava, kar vidi fizičnega premika in ne kaj mu razumsko dopovedujemo, ga učimo »reda«, postopkov kako mora biti …

Otrok zaznava jasno sliko, kje v samoregulaciji smo sami in koliko se na nas lahko opre, da se zmore v njemu vzpostaviti samoregulacija.

Andreja Semolič

Andreja Semolič

Andreja Semolič, prof. šp, vzg. in mednarodno certificiran Feldenkrais® praktik,izhaja iz zavedanja, da se človek razvija in izraža preko gibanja. Zavedanje skozi fizično manifestacijo preko giba in dotika v odnosu do dnevne nege dojenčka – človeka v razvoju, je inovativen in revolucionaren pristop do odnosa in vzgoje potomcev in bodoče generacije.

Andreja je mati dveh najstnic. Zagovornica otrokove proste igre in humanega razvoja. Predstavnica novih drugačnih načinov in pogledov na razvoj, preko katerega se oblikujemo v svoje bistvo. Spremlja razvoj številnih otrokv Sloveiniji in tujini. Razvojni koncept pedokinetika je mnogim otrokom dodal možnost, da so zlezli na višjo razvojno stopnjo, shodili in drugo, kljub temu, da so bili za to izgledi minimalni ali praktično nemogoči.

Več na: pedokinetika.si
Andreja Semolič
Ocena:
[Skupaj: 21 povprečno: 4.9]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor