Osnove zdravega celostnega razvoja skozi življenje v domeni ZMOREM, KER SEM

Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Piše Andreja Semolič
Dotik
Ključ do vzpostavitve varnega in samoregulacijskega polja, ki je v otroku, je razlikovanje pristopov in načinov kako delujemo. Eden od načinov, ki pokaže kako delujemo, kako uporabimo sebe v odnosu do sočloveka in okolja je prav dotik.
Dotik neizbežno vedno poteka preko gibanja in se povezuje v vzorce čutenja sprejetosti, prepuščanja, zaupanja. Dotik je pravzaprav vzvod načinov, na katere vstopamo v interakcijo z otrokom. Zavedanje tega je moč aktiviranja količine razvojne kapacitete otroka in starša.
Zakaj tako in ne drugače
Vsak izmed nas ima svoj način, svojo idejo in predstavo. V posamezniku je potencial življenja in ta teče pravzaprav sam od sebe. Zato otroka ne moremo nič naučiti. V odnosu z otrokom lahko le vzpostavimo odnos skozi katerega se aktivirajo določene zaznave, občutki, dojemanje zakaj prav tako.
Lahko le opazujemo, kako otrok uporablja samega sebe, kako se nečesa loti, ne da korigiramo, ne svetujemo kako, ker to je naš način, naša ideja, a on ima potrebo izraziti svojo idejo.
Poti do istega cilja je več. Otrok prav gotovo najde svojo optimalno pot, da uspe. Uspe, ker je večkrat poizkušal in mu je bilo dopuščeno in ne zato, ker smo mu mi pokazali, kako naj ponovi za nami ali smo ga ob neuspehu takoj popravili in usmerili, oziroma mu rekli, kako naj.
Tu se celotna razvojna kapaciteta ne odpira, saj za voljo otrokove uspešnosti, dajemo usmeritve in navodila, da bo uspelo.
S svojim odnosom in delovanjem dajemo otrokom iztočnice in namige. Kako in kdaj bo iz lastnega interesa nekaj poizkusil, je porivek njegovega potenciala naprej.
Najprej mora spoznati meje samega sebe in začutiti, kako deluje iz njega v okolico, karkoli že sprovede. To je intenzivno obdobje usmerjeno v sebe, tja do 7 leta.
Nekje za tem, je pripravljen sprejeti druge načine, ki jih zmore vkomponirati v svoje in to primerjati, se dogovarjati, in hoteno iskati namige – ne rešitve.
Vse preveč in vse prezgodaj, hitimo z učenjem s ponavljanjem vsebin za katere smatramo, da je dobro, da jih čim bolj zgodaj zna.
Razlikovanje
Otroka je dobro izpostaviti številnim raznolikim možnostim, saj nenehno opazuje, kako se procesi v celoti dogajajo. Seveda ga je dobro povabiti k sodelovanju in še bolje, sprejeti, ko pokaže, da še ne bi poizkusil.
- Prav zaradi tega ne bo zamudil priložnosti zgodnjega učenja.
- Prav zaradi tega bo dobil porivek naprej, v želji po sodelovanju in prispevanju samega sebe – a morda ne na področju, ki smo ga mi predvideli zanj, pravzaprav morda na povsem nam nepoznanem področju, za katerega se mi sploh ne zanimamo, njega pa preprosto vse vleče tja.
To se začne že z opazovanjem, kam kot dojenček gleda in izraža zanimanje, še preden uspe zaznati, da je v sobi naprimer neka slika, ali je vstopila mačka, soseda ali leti ptič in ga vidite skozi okno … Dobro pa je, da ko zaznate kaj je on najprej videl, da se nato oglasite: o, vidiš to je mačka, prihaja k nama …
Primer:
Če otrok na sprehodu gleda ptička na ograji, a vi ste prej uzrli psa in mu hitite razlagati o psu – dobi eno izkušnjo. Če pa opazite, da gleda ptička in pri tem malo postanete, se odzivate … šele nato npr.voziček obrnete v smeri, tako, da on lahko ujame v pogled psa, ne da ga nanj opozorite – je zopet druga informacija, ki je bogata z izpolnjenim raziskovanjem in: odkril sem sam!
Primer:
Predstavljate si, da osebi, ki je gluha, rečemo, da naj močneje prisluhne, da bo slišala, kaj mu dopovedujemo. Preprosto ne gre. Spoštovati moramo razvojno kapaciteto, jo spoznavati in izvabljati, da izkuša raznolikosti povsem po svoje in na svoj način. Kljub temu, da ne sliši tako kot mi, se lahko z njim sporazumemo in ustvarjamo odnos, kjer se on izraža tako, da je njegov smisel dosežen, vaš pa prav tako. Tako bosta oba pristopila v tem odnosu enakovredno. Tu se odpira polje upoštevanja, spoštovanja in vključevanja razlik, kot nekaj zanimivega in izziv za vzpostavljanje novega odnosa, namesto predvidevanja, predsodkov in izključevanja, ker na prav tak način kot mi, nekdo ne more sodelovati. Vsak lahko sodeluje in prispeva po svoje.
To je primer, kjer vsi dodobra razumemo kaj je biti gluh. Pravzaprav pa so med nami ljudje in otroci, ki delujejo prav tako z drugačno razvojno kombinacijo.
Primer:
Izbira leve roke. Pravzaprav nič posebnega, a v zgodovini človeštva zatirana. Tu so še projekcije globine in vidnega polja, ki se lahko obračajo v predstave nekoliko drugače. Vsi ti posamezniki potrebujejo svoj čas in pot, da uskladijo notranje zaznavanje sebe in delovanja z okoljem. Ko pritisnemo na njega z kaj bi že moral pa še ne, dobesedno kastriramo njegovo razvojno kapaciteto.
Tu so še druga čutila, ki za mnoge od nas niso aktivirana, nekateri pa se rodijo z izostrenim sluhom in čutenjem globine.
Ker v svojem okolju zanj ni dovolj časa in posluha za bolj počasno prehajanje iz enega poglavja opravil v drugega, se jih stiska v kot z zapovedmi, porivki naprej, korigiranjem in drugo … preprosto obstanejo lahko in se zaprejo vase ali dobesedno zbezljajo, ker želijo ven iz zadušljivega okolja, ki ne nudi časa za njihovo dojemanje sebe. Beri dalje.
- Pedokinetika – pomen izkušenj, ki jih nabirata dojenček in starš skozi dnevno dinamiko - 28. 5. 2019
- Sesanje in duda – Da ali Ne? - 27. 5. 2019
- Premikanje dojenčka – joj, kaj pa glava? - 2. 3. 2018