Premikanje dojenčka – joj, kaj pa glava?

Smisel in funkcija glave ni biti pri miru. Bistveno je, da smo skrbni in pozorni na to, kako se razvija funkcija vratnih vretenc, kjer je na vrhu s hrbtenico spojena glava in na dnu medenica. Da se razvije sposobnost obračanja in sukanja v 7.vratnem vretencu in da se organizira diferenciran odnos med vratno hrbtenico navzdol vse do medenice, med vratno hrbtenico in ključnico, prsnico in rebrnim lokom, je potrebno otrokovo telo podpreti in voditi v smereh, kjer se vratni tonični refleks lahko integrira, kjer se za dvig glavo aktivirajo potrebne mišice vzravnalke in upogibalke. To pa se lahko kvalitetno in v polni meri razvija, kadar dovolimo otroku položaje, kjer zmore glavo sam dvigovati in jo v popolnosti tudi spustiti navzdol. Prav ta vpliv gravitacije aktivira integriranje refleksa, kot tudi vzravnalke hrbtenice, da se sprostijo.

Kadar otrokovo telo držimo ravno in je glava nad rameni in jo sicer ljubeče pridržujemo, oscilira na zmanjšani osi in amplitudi, kot je dejanski razpon 7.vratnega vretenca. Prav ti položaji ali prehodi preko dvigov v ta položaj sprožijo predčasno aktivacijo mišic vzravnalk, ki zaradi zahtevnega položaja in nezreleh vretec hrbtenice, da bi držali glavo nad rameni, prevzamejo funkcijo stabilnosti. To botruje zakrčenosti in nezdravi uporabi samega sebe v položajih na trebuhu in na hrbtu.
Enako velja tudi kadar glavo podpiramo in kljub temu dvigamo, spuščamo v ravnih smereh tako, da glava prihaja nad ramena in je otrokov nos usmerjen v strop. Tako ne nudimo zdrave opore, ki aktivira funkcionalno organizacijo skeleta, ki tvori oporo in funkcije mišic, ki sledijo interesu in zanimanju. Le sebi zagotovimo, da nekako varno preložimo otroka.

Vsak položaj glave nad rameni in medenico, ne glede na to, kako ljubeče otroka držimo in ogovarjamo, njegov živčni sistem takšne drže ne zmore regulirati in začne aktivirati nezdrave vzorce ohranjanja stabilnosti in posledično delovanja.

Kontrolna funkcija glave je posledično osiromašena. Kadar je takšnih prijemov in smeri dviga veliko preko dneva, je teh informacij napram tistim potrebnim izkušnjam preveč.
Vse skupaj pa je pravzaprav porivek v togo držo in otrok ne doseže aktiviranja samorazvojnih potencialov. Sporži pa se razvoj v okrnjenih kombinacijah uravnavanja mišičnega tonusa in nefunkcionalnem postavljanju stabilne naloge okostja.
Nikakor pa nikoli in v nobenem primeru ni dopustno dvigovati otroka v ravnih smereh, brez držanja glave. Povsem varen in anatomsko razvojni položaj je tisti, ko otrokov nos gleda v tla. Visi navzdol. Ob dobri opori trupa z dlanimi in ugodnih smereh premika.