Prtljaga iz otroštva – kaj to pravzaprav je

Imago partnerska terapija uči, da v odraslo dobo in s tem v partnersko zvezo iz otroštva prinesemo štiri kovčke. In to so:

• nezadovoljene potrebe,
• preživetvene strategije,
• izgubljeni jaz in
• Imago.

Danes vam jih bom le na kratko predstavila, do konca tedna pa bom vsako podrobneje opisala.

Vsi ljudje imamo potrebo po bližini, sprejetosti, povezanosti, varnosti, po tem, da nas vidijo, razumejo, upoštevajo, … Kadar naše osnovne potrebe niso bile ustrezno zadovoljene, govorimo o nezadovoljenih potrebah. 
Ker je naš nagon po preživetju tako močan, se naučimo bolečinam iz naslova nezadovoljenih potreb, kolikor je le mogoče, izogniti in se prilagoditi, da preživimo. Dolgoročno tak način prilagajanja pusti posledice, saj razvijemo preživetvene strategije za ceno omejitve lastnih potencialov.

Poleg tovrstnih izkušenj od staršev/skrbnikov in drugih nam pomembnih oseb iz otroštva, dobimo sporočila, kakšni smo lahko in kakšni ne, kako se lahko vedemo in kako ne, da nas bo naša skupina sprejela. Da bi bili sprejeti in s tem povezani, tekom otroštva in odraščanja opustimo nekatere izmed naših sposobnosti polnega delovanja na področju mišljenja, zaznavanja, aktivnosti in bivanja samega, kar imenujemo tudi izgubljeni jaz.

Tekom otroštva in odraščanja poleg ostalega nezavedno zbiramo vtise in si sestavljamo skupno podobo, ki nas vodi pri iskanju partnerja – tej podobi rečemo imago. Ta sanjski idealen partner naj bi nam nadomestil starše in zatrte dele izgubljenega jaza. Ta podoba nastane kot sestavljanka pozitivnih in negativnih lastnosti ljudi, ki so skrbeli za nas.

Njuna zgodba

Tjaša in Jure sta skupaj že 15 let in na terapijo prideta, ker se obema zdi, da se je njun odnos ohladil. Da sta bolj sostanovalca kot partnerja. Jure Tjašo opisuje kot hladno, Tjašo pa moti, ker je tako vzgoja kot gospodinjstvo le na njej, hkrati pa v prepirih Jure pogosto kriči, jo kritizira in sramoti. Tekom tedna bom predstavila njune kovčke in pokazala, kako sta se zaradi njih »zataknila«.