Soočanje s stisko bližnjih

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.

Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

Soočanje s stisko bližnjih

Kako se soočam s stisko svojih bližnjih? Imam občutek, da moram osebe okrog sebe na vsak način »rešiti« njihove žalosti, strahu, jeze? Postanem nemiren/na, ko izražajo določeno čustvo in hitim iskati rešitve?

Morda se ustrašim, da se bodo pogreznili v živo blato žalosti in jih bom izgubil/a . Morda jim pričnem dajati nasvete in navodila, ne da bi oni zanje prosili, saj imam občutek, da če ne storim ničesar, nisem v nikakršno pomoč. Morda jim začnem dopovedovati kaj v smislu: »Bodi močna«. »Ti to zmoreš.« »Ne jokat.«, »Saj bo.« “Res si močen/a. Te prav občudujem. Jaz tega ne bi preživel/a.” Ali pa pričnem iskati smisel v njihovem imenu: »Vse je za nekaj dobro.« »Že mora biti tako.« »Bog že ve zakaj se je to zgodilo.«

Kaj pa, če je to, da samo prisluhnem in ne »storim ničesar pametnega«, največ kar lahko tej dragi osebi dam? Če poskusim najprej umiriti sebe in nato samo podarim svojo ljubečo prisotnost. Sočutje brez besed, brez sodb, brez navodil in receptov. Ne rabim imeti odgovorov … lahko celo rečem: »Sploh ne vem, kaj naj rečem, ampak vidim/ si samo predstavljam, da ti je res težko. Tukaj sem zate. Če želiš deliti z mano, kako se počutiš, te bom poslušal/a«

Bolečine drugim ne moremo vzeti ampak, ko ustvarimo vzdušje, v katerem jo lahko delijo z nami, ta postane bolj znosna. Ker v njej ne ostajajo sami. Ker niso obsojani. Ker jih nihče ne preganja, kaj bi morali storiti ali čutiti. In, ko jih nekdo gleda z ljubečim pogledom, ki ga sami do sebe morda še niso zmožni, se nad njihovim močvirjem počasi prične dvigati megla. In to omogoči, da prepoznajo svoje vire. Ker jih imajo. In najdejo SVOJO pot.

Tjaša Šuštar
Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Tjaša Šuštar

Sem magistrica zakonskih in družinskih študij, z zaključenim podiplomskim študijem iz izpopolnjevana iz zakonske in družinske terapije, ter porodna in poporodna doula. Svojo terapevtsko pot sem pričela kot stažiska na Frančiškanskem družinskem ištitutu v Ljubljani, nato pa jo nadaljevala v Santiagu de Chile, kamor me je popeljala ljubezen. Tu sem sprva delala kot svetovalna delavka v šoli za socialno ogrožene otroke, nato pa sem se posvetila izključno terapevtskemu delu in spremljanju mamic in očkov v enem najbolj svetih trenutkov: pričakovanju in rojstvu novega bitjeca. Danes v vlogi terpevtke delujem na obeh kontinentih in za Slovenijo izvajam online individualne, partnerske in družinske terapije, pa tudi delavnice in predavanja za ženske in starše (v slovenskem in španskem jeziku). Sem strokovna sodelavka inštituta Vita Bona ter ena izmed administratorjev v skupini Sočutno partnerstvo in Sočutno varstvo otrok. Tematike, s katerimi kot terapevtka največ srečujem in so najbližje mojemu srcu so stiske, ki se ženskam prebujajo v času nosečnosti in v poporodnem obdobju, travmatična izkušnja poroda in/ali izkušnja spolne zlorabe v otroštvu ter njen vpliv na materinstvo (kar sem raziskovala tudi v svoji magistrski nalogi). Iz perinatalne psihologije in duševnega zdravja se tudi nadalje specializiram. Želim si, da nobena ženska, ki doživlja stiske v tako ranljivem obdobju kot je nosečnost, porod in poporodno obdobje, ne bi ostala sama, temveč bi prejela oporo, ki jo potrebuje in si jo zasluži.

Dodaj odgovor