Življenje v družini ločenih staršev

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.

Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

Življenje v družini ločenih staršev

Avtor Alenka Gabrovec

Ni neka velika skrivnost, da se po statističnih podatkih dandanes veliko bolj pogosto ločujemo, prav tako ne, da je veliko življenja na »koruzi«. Dejstvo je tudi, da se z zakonom nekaj spremeni in ni le list papirja. Hote ali nehote se s poroko »odvzame« svobodo, saj si podzavestno vezan na neko pogodbo, kar načeloma ni težava, če je zakon sklenjen z ljubeznijo ter par raste skupaj. Če tega ni, je pot do ločitve le korak stran. A vendar ni moj namen pametovati o tem, ali je bolje se poročiti ali ne, ampak reči kakšno več o družini ločenih staršev. Glavni razlog, zakaj … ker vsakič, ko preberem zapis t.i. strokovnjakov o družinah ločenih staršev, dobim ošpice in se sprašujem, koliko mam ali očetov išče pomirjevala, se odpravi nazaj k bivšemu/bivši ali premišljuje o samomoru, ko bere tiste teoretične zapise.

A vendar je potrebno začeti na začetku, da boste lažje razumeli, zakaj sem takšnega mnenja, ker stavim, da vas je kar nekaj si reklo, »če je pa vse res«. Mogoče v teoriji, v praksi vsekakor ne. Sem otrok ločenih staršev, očeta nisem poznala do 24. leta, ker je bila mama pač mnenja, da si on in ne jaz ne zasluživa, da se poznava, ker … sam Bog ve, zakaj ne, a ker bojda »De mortuis nihil ni si bene,« bom o mami rekla samo to, da se je iz njenega zornega kota žrtvovala zame, kar je jasno tudi vedno znova povedala, ter z mojega, da je svoje otroške travme, življenjsko nezadovoljstvo kanalizirala preko mene v vseh možnih oblikah zlorab. Po teoriji bi morala zdaj jaz biti zafrustirana, nezadovoljna, propadla ženska, s kar nekaj zdravljenj za sabo (oče je bil alkoholik), če ne že gnojilo črvom. Pa nekako nisem. Tekom študija Zakonske in družinske terapije sem naredila pakt sama s sabo, da se jaz nikoli ne bom ločila, ker bom s tem uničila svoje otroke in bosta postala najmanj kriminalca, vsekakor pa ne bom kompulzivno ponavljala napak svojih staršev. Vsaj tako so nas učili ter poudarjali, kako pomembno je, da ima otrok očeta in mater, ne glede na to, kakšna sta. Pakt sem vsekakor prelomila, ko sem dojela, da nisem determinirana s preteklostjo in da je nekaj praksa, nekaj čisto drugega pa teorija, ter da sem sama dokaz, da je mogoče stvari speljati tudi drugače. Torej sem, tudi sama ločena, naredila enko kot moja mama, podobno kot moja babica, seveda po mamini strani, pri očetu je zgodba drugačna. In, ja, naredila tisto kompulzivno ponavljanje, a ne čisto zares. Izbrala sem srečo, ljubezen in svobodo, ker konec koncev tudi s tem ni nič narobe, če otrokom pokažeš, da je včasih rešitev bitke tudi odhod ter da ni bistvo življenja v tem, da preigravaš ene in iste drame. Življenje ima vedno dva pola, med njima je kupica različnih odtenkov, vsak posameznik se potem odloči, kaj bo izbral. A je potrebno za izbrano prevzeti odgovornost, ne samo izgovor, da je to tako, ker so starši vzgajali tako, ker je kriv ne vem kakšen sistem. Ljudje težko delamo spremembe, a ni toliko v tem, da jih ne želimo, ali ne zmoremo, ampak v tem, da težko vztrajamo, ko je najhujše, ko nam vsi razlagajo, da mislimo, čutimo, razmišljamo in doživljamo napačno, ter zelo težko je videti dobro, ko se ti svet podere, ter moraš začeti znova.

Moja misija ta teden bo vsekakor vam predstaviti drugačen zorni kot ločenih družin, podreti kar nekaj mitov, ter mogoče uvideti to, kar mi dejansko doživljamo, živimo. Prepričana sem, da bo marsikomu kakšna zadeva prišla prav. Za začetek pa … samohranilke/samohranilci oz enostarševske družine – niso enako kot ločene družine. Mi ne dobimo »dodatkov« in nimamo ne vem katerih ugodnosti, imamo ogromno dolžnosti, zelo malo pravic, ter nas dostikrat postavijo na sramotilni steber, ter otroke ožigosajo. Enostarševske družine so tiste, kjer je oče neznan, ali je eden izmed staršev mrtev. Ločene družine so tiste, kjer je oče znan, starša še oba živa in ne glede na obliko t.i. skrbništva skupaj na takšen ali drugačen način delata v korist otroka, oz. z domnevno dobrimi namerami dostikrat ustvarjata pot do otrokovega pekla na zemlji.

Latest posts by Alenka Gabrovec (see all)
Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 3]

Morda vas zanima tudi ...

Alenka Gabrovec

Življenjski dogodki so lahko travme, ali izkušnje in nauki. Moje življenje je bilo polno različnih izkušenj, ki sem jih spremenila v nauke in se iz vsake napake nekaj naučila. [su_spoiler title="Preberi več" class="spoiler"]Po vseh padcih in vzponih, po vseh neumnostih, ki sem jih naredila, sem postala to kar sem danes in to na kar sem ponosna. Sem mama, dvema otrokoma, oba imata odločbe (disleksija/disprasija, motnje pozornosti in čustvovanja). Ob njima sem se naučila, kako pomembno je, da vidiš širšo sliko vsega, saj lahko šele takrat razumeš. Ker sem ločenka, sem spoznala sistem na vseh ravneh in mi je jasno, kje so napake v sistemu in kje v nas, ločencih. Že 9 let sem psihoterapevtka v Društvu zakonski in družinski inštitut Eteos, ter tri leta terapevtka v Klubu zdravljenih alkoholikov Aljažev hrib Celje. Ker menim, da si kot terapevt/psihoterapevt lahko dober le na področjih, kjer imaš posredne, ali neposredne izkušnje sam, tako pomagam parom, posameznikom skozi ločitvene bitke, staršem pri vzgoji otrok (predvsem teh, ki imajo kakršnekoli motnje in so drugačni) in pridobivanju odločb za usmerjanje, ter tistim, ki so, ali svojci, ali odvisniki od alkohola.[/su_spoiler]

Dodaj odgovor