Pot ven iz negativne konfliktne spirale
Ta prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Pišeta: Mojca in Primož Šeme
V prejšnjih objavah sva govorila o tem, da se pari, ki še ne znajo biti v stiku s svojimi (in partnerjevimi) ranljivimi čustvi, pogostokrat zapletajo v začarane konflktne cikle, ki delujejo kot nekakšna spirala, ki par vleče vedno globlje in globlje, ob čemer partnerja sčasoma izgubljata vedno več nadzora nad tem, kam ju ta spirala vodi.
Saj veste: “Bolj ko kritiziram (ker si v resnici želim več bližine), bolj se ti umikaš stran (ker te moja kritika boli in se ob njej počutim preplavljeno). In bolj, ko se ti umikaš (ker te je strah bližine), bolj jaz pritiskam nate (ker me tvoja odmaknjenost plaši.)”
Ta spirala par drži na distanci, preprečuje jima, da bi izkusila ljubezen, bližino, medsebojno povezanost in čustveno živost.
Terapevti, ki delamo po načelih v čustva usmerjene terapije za pare na srečo VEMO, kakšni so koraki in orodja, ki vodijo par ven iz te negativne spirale!
Posamični koraki (vizualno so predstavljeni v priloženi sliki), ki vodijo ven iz negativne spirale so:
Primarna čustva in z njimi povezane primarne odnosne potrebe
Primarna, torej ranljiva čustva (običajno so to žalost, bolečina povezana z zavrnitvijo, sram ali strah) so “takojšnja” čustva, torej čustva, ki jih običajno (če se le dovolj čuječe osredotočimo) takoj po dogodku začutimo nekje v telesu. Stiska nas v grlu, boli nas v prsnem košu, stiska nas v želodcu – vse to telesni signali, ki nakazujejo primarno čustvo – s pomočjo teh signalov in čustev nam naše telo kaže naše (nezadovoljene) čustvene potrebe. Če nas v prsnem košu stalno stiska, ker hrepenimo po več bližine, pa tega nekako nimamo ozaveščenega, je velika verjetnost, da nas bo potegnilo “gor”, k bolj sekundarnim čustvom – in bomo svojo potrebo po bližini poskušali zadovoljiti tako, da bomo partnerja jezno kritizirali. V nasprotnem primeru, ko bomo zmogli ostati v stiku s primarnimi čustvi, nas bodo ta varno vodila k našim odnosnim potrebam – pri Zasledovalcu so to največkrat potreba po bližini, stiku (objemu, besedah Rad te imam ipd.), pri Umikovalcu pa je primarna potreba, potreba po tem, da je ok in sprejet tak kot je (torej: “Rada te imam, tudi če narediš kakšno napako.”; “Cenim tvoj trud za družino.”; “Srečna sem, da si se kljub odporom odzval in hodiva na terapijo.” ipd.)
Sekundarna čustva
Sekundarna ali t.i. reaktivna čustva so čustven odziv, ki ga ima oseba na primarna čustva, ki so se zbudila ob določenem partnerjevem delovanju (npr. jeza kot sekundarno čustvo, ki prekriva ranljivo bolečino povezano z občutkom zapuščenosti ob tem, ko npr. partner zamuja na poti iz službe in ne pokliče). Sekundarna čustva so torej vedno reakcija na primarna čustva, katerimi nekako (še) ne znamo na čuječ način “ostati”, jih začutit, ozavestit in jih potem podeliti s svojim partnerjem. Sekundarno čustvo pogostokrat povzroči, da se prizadeti, na videz počuti močnejšega kot je (saj v resnici, ga tam spodaj zelo boli) ali pa povzročijo to, da se prizadeti – ob izražanju teh prekrivnih čustev – čuti manj ranljivega in izpostavljenega.
Najbolj pogosta sekundarna čustva so: jeza, zamera, anksioznost, nemir.
Moja interpretacija partnerjevih vedenj
Zaključek o partnerju oz. interpretacija, ki jo sklenemo pri sebi o partnerju, ponavadi bazira na sekundarnih čustvih (primer SEKUNDARNE JEZE, ker mož ne pokliče, ko zamuja iz službe: “Aha, ker me ne pokliče, je to dokaz da me nima rad.” ali pa: “Ni me poklical, zagotovo se je po kosilu zadržal s tisto privlačno sodelavko.”). Nevarnost teh interpretacij, ki nastajajo na podlagi sekundarnih čustev je ta, da so ti zaključki pogostokrat povsem napačni, negativni in ne delujejo povezovalno, ampak celo razdiralno. Tu so doma tudi naše projekcije preteklih odnosnih izkušenj s starši (če smo npr. imeli očeta, ki je varal našo mamo, je verjetnost, da pričnemo neko povsem nedolžno partnerjevo zamudo interpretirati na podlagi naše pretekle izkušnje).
Vedenje
Če en partner reagira na drugega partnerja na podlagi svojih sekundarnih čustev in (napačnih) interpretacij razlogov za partnerjevo vedenje – je tu priložnost, da se konflikt prične z vso silo poglabljati. Iz zgornjega primera: če se partnerka, katere mož zamuja iz službe, prepusti sekundarni jezi in anksioznosti ter svojim napačnim interpretacijam, zakaj zamuja (“Nima me rad, gotovo ima drugo.”) in če na podlagi vsega tega še reagira z vedenjem – ko mož pride domov, ga zasuje z reaktivno jezo (“Kje si pa bil! Vem, da imaš drugo! Dol ti visi za mene! Spokaj stran!”) je to problem zanjo, zanj in njun odnos. Partner se bo na njeno vedenje odzval z umikom in dobila bo več tistega, česar si ne želi in kar jo plaši.
Rešitev!!!
Ključno, kar pomaga paru, da se ne zacikla v to negativno spiralo leži v STIKU S PRIMARNIMI ČUSTVI in z njimi povezanimi PRIMARNIMI ODNOSNIMI POTREBAMI ter v zavedanju, da se pod sekundarno jezo (kritiko, obtožbami), sekundarnim nemirom in drugimi sekundarnimi čustvi največkrat skrivajo ranljiva primarna čustva. Ko se par enkrat zmore pogovorit o njih in začutit drug drugega v njih, je na pravi poti v bolj konstruktivno reševanje svojih sporov!
