Osebna razvojna svoboda

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.
Povezava do predstavitve >>> Odgovorno starševstvo
Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

Osebna razvojna svoboda

Piše Andreja Semolič

Odrasli se danes prav zaradi vedenja in videnja širše in dlje, kot kdaj koli v zadnjih sto letih, lahko mnogo bolj zavedamo, da s svojimi dejanji, ki gradijo odnos, pomembno, če ne odločilno, delujemo na prav vsakega otroka s katerim se srečamo.

Ker je odraslemu človeku dana možnost, da v odnosu razlikuje svoja dejanja, lahko razlikuje znotraj sebe reakcijo na določeno stanje in dejanje. Za tem si lahko ustvari prostor za spoznanje s temi občutki težnje za hipno reakcijo, kot tudi potrebo po zadoščenem pričakovanem odzivu na drugi strani in tudi kontroli umišljenega »prav«.

Ker otrok še nima razvitih višjih struktur možganov, niti še ni vzpostavil odnosnih krogotokov v možganih, je pravzaprav brezplodno pričakovati od otroka, da se bo odzival tako, kot pričakujemo, si želimo in se za to tudi dejansko trudimo.

Opravka imamo z razvojno življenjsko silo na katero kljub želji nimamo prave dolgoročne kontrole. Dobro jo je spoznavati s čim več aspektov, se ji prepuščati in z njo sodelovati. Le tako sočasno tudi sami delamo razvojne korake na višjem nivoju, kot jih na nižjem dela naš otrok.

Zato je sledenje otroku povsem logična odnosna poteza odraslega v zavedanju.

Človek v razvoju pravzaprav zares ne zmore s povsem fiziološkega vidika zrelosti živčnega sistema rasti tako, kot si odrasli to želi. Rojenega človeka preprosto žene dalje sam razvojni proces, ki za svoje dozorevanje nujno potrebuje izkušnje. Zato kliče na vse možne načine, da se tem življenjskim potrebam zadosti.

Med to kako se odrasli odzovemo (energijsko čustvena domena) na dejanske otrokove potrebe, sodi razlikovanje o predstavah o zadoščanju razvojnih potreb. Te predstave so eno in pogostokrat se ne srečajo z dejanskimi potrebami, ki so plod življenjske sile, ki dobesedno vrejo v novorojenčku. Od predstave do fizične manifestacije pa je brez zavedanja tudi velik razkorak.

Energijsko čustvena domena se manifestira v fizično akcijo in kontakt skozi gibanje (gibanje kot premik sile lastne mase v prostoru). Zavedanje tega, odpira nov prostor, kjer uvidimo nove možne poti izražanja in delovanja. Uvidimo kaj pravzaprav dajemo od sebe.

Prav zaradi življenjske vitalne sile potekajo razvojni koraki pri novorojenčku spontano kot pogon življenjske razvojne kapacitete. Potekajo kar sami od sebe, kot vdih in izdih, kot bitje srca, presnavljanje in izločanje. Zato je potrebno tem potem nuditi le priložnosti, da se zgodijo. Ta razvojna kapaciteta pa spontano deluje, če jo ne uokvirjamo, ne kontroliramo ali kakorkoli drugače omejimo/blokiramo.
Možne nastale povezave predstavljajo koriščenje potenciala razvojne kapacitete.

Povezave iščejo same sebe in se nenehno dogajajo. Material za povezovanje črpajo iz doživetih izkušenj skozi odnos. V razvoj otroka pa se vsak starš tako ali tako vsakodnevno vpleta. Zato je zavedanje načina na katerega to počne tisti korak, ki dejansko usmeri količino aktivirane razvojne kapacitete. Njeno aktivacijo pa sprožijo potrebne izkušnje, ki predstavljajo na samem začetku in zagonu življenja informacije, o zaznavah sprememb, na nivoju mase. Te zaznave se dogajajo same od sebe skozi vsak najmanjši premik.

Od izkušenih zaznav je odvisna bogata prepletenost informacij, ki se vežejo v vzorce delovanja. Količina potrebnih zaznav, ki oblikujejo kompleksnejše strukture v možganskih krogotokih je odvisna od tega koliko vitalni sili damo možnosti, da se potencial človeškega genoma aktivira. Vklaplja pa se le skozi izkušanje in zaznavanje razlik prav na nivoju mase.

Načini, na katere doživljamo izkušanje življenja in odnosov, aktivirajo več ali pa manj povezav. Več kot je funkcionalnih povezav, večji je tudi prostor osebne svobode odločanja, izbire in odzivov kot tudi doživljanje varnosti. Posledično je to naše polje, ki si ga ustvarjamo, da sledimo spontanosti vitalne življenjske sile po razvoju in krepitvi avtentičnosti, samoregulaciji in samoaktivaciji, kot najvišje razvite funkcije človeka.

Kako vse to izraziti skozi fizični kontakt, pa bomo preizkušali in iz drugih kotov slišali in opazovali v tem tednu.

Andreja Semolič

Andreja Semolič

Andreja Semolič, prof. šp, vzg. in mednarodno certificiran Feldenkrais® praktik,izhaja iz zavedanja, da se človek razvija in izraža preko gibanja. Zavedanje skozi fizično manifestacijo preko giba in dotika v odnosu do dnevne nege dojenčka – človeka v razvoju, je inovativen in revolucionaren pristop do odnosa in vzgoje potomcev in bodoče generacije.

Andreja je mati dveh najstnic. Zagovornica otrokove proste igre in humanega razvoja. Predstavnica novih drugačnih načinov in pogledov na razvoj, preko katerega se oblikujemo v svoje bistvo. Spremlja razvoj številnih otrokv Sloveiniji in tujini. Razvojni koncept pedokinetika je mnogim otrokom dodal možnost, da so zlezli na višjo razvojno stopnjo, shodili in drugo, kljub temu, da so bili za to izgledi minimalni ali praktično nemogoči.

Več na: pedokinetika.si
Andreja Semolič
Ocena:
[Skupaj: 2 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor