O tem, koliko imamo denarja, odločajo trije glavni vzroki

 

Čeprav nekatere to boli priznati, imeti denar danes pogosto pomeni, imeti pravico odločanja zase, svoje bližnje in celo ostale. Z denarjem si kupiš pravico svobodne izbire, ki jo zahodne kulture razširjajo kot vero v enake možnosti za vse. Ni redko namigovanje, da tisti, ki so brez denarja, niso sposobni, dovolj pridni ali preprosto niso imeli sreče. To nas lahko pahne tudi v lažno kazanje stvari, ki jih kupi denar, da bi dokazali, da smo uspešni. Začelo je veljati: če si sposoben in pameten, se do denarja gotovo prebiješ.

O tem, koliko imamo denarja, odločajo trije glavni vzroki

Tisto, kar ponavljamo vsak dan

Skoraj nikoli pa ne slišimo razlage, da enostavno niso vsi ponotranjili pravih vedenjskih vzorcev – tisto, kar delamo vsak dan z denarjem. Kot otroci smo vedenjske vzorce povzeli po starših, odrasle pa jih oblikujejo partner, prijatelji in tudi izdatno napadanje reklamnih sporočil na internetu, televiziji, v novicah, filmih, pop kulturi. Uspešnih revežev praktično ne poznamo. Dokaz uspeha, intelektualnih sposobnosti in celo dobrodelnosti, se skoraj izključno meri v denarju oziroma nakupni sposobnosti.

Vzemimo primer: odličen znanstvenik, ki za svoje delo ni sposoben najti financiranja, postopno opusti raziskave, ker zanje ne more kupiti drage opreme, dostopa do člankov drugih avtorjev, ne more plačati sodelavcev in mladih raziskovalcev, ne more si privoščiti izdaje lastne knjige itd. Vendar je sposobnost, da si zagotovi financiranje veščina, ki je mogoče ni razvil, ker enostavno ni imel okolja, ki bi ga k temu spodbudilo. Roko na srce: vsi vemo, da je vseeno lahko odličen znanstvenik.

Vzemimo drug primer: mlad par se preseli v majhno enosobno stanovanje, ki so ga podedovali starši po svojih prednikih. Mlad par je bil priden v šoli, našla sta solidno plačano delo in se začela umeščati  v družbo. Prijatelji dobijo otroke in kupijo hiše. Mlad par najame drago dolgoročno posojilo in se preseli v novo hišo. Izkazati želi, da je vreden občudovanja, da je sposoben, izpolniti želi pričakovanja družbe in staršev, dokazati, da mu je uspelo in otrokom omogočiti igro na vrtu. Tudi njuni starši so imeli večji del življenja posojila. Ko eden od njiju izgubi prihodek, se znajdeta v težavah. Ko umrejo starši, se končajo izdatne pomoči, ki sta jih prejemala, vsakič, ko je  zmanjkalo. Podedujeta nekaj, kar kmalu izgine v žrelu njunega življenjskega sloga in mreži posojil. Redko se vprašata, kaj bosta zapustila svojim otrokom. Začneta si lagati, da sta se sama moral znajt in naj se znajdejo še njuni otroci. Po tihem upata na čudež. Sta srečna? Sta sposobna? Sta bila večino svojega življenja svobodna? Sta znala ravnati z denarjem in se izogniti pastem posojil? Od kod sta dobila to znanje?

Mentorji, kar je zamenjano za talent

Druga, prav tako pomembna zabloda, je vera v talent. Jezi me, ko ljudje začnejo pripovedovati zgodbice o drugih, kjer za njihov uspeh jasno označijo talent. Te dni sem bila spet priča takemu poskusu. 6 letnik je poslušal: Mozart je bil genij, pri 5 letih in še prej je pisal sam skladbe in kasneje je bilo znano, kako je glasba kar vrela iz njega in se prelivala v note. Kakšna romantična razlaga. Kako bi sploh lahko ovrednotili Mozartov talent, ne da upoštevamo dejstvo, da mu je oče, učitelj klavirja, položil igranje v zibko? Da ga je rosno mladega naučil (z izjemno pedagoško spretnostjo!) branja in pisanja not? Mimogrede: izjemno je igrala tudi Mozartova sestra. Kako lahko izključimo iz zgodbe dejstvo, da ga je oče lahko predstavil ključnim v »branži«? Da je imel dostop ne le do znanja in odličnih, vsakodnevnih, večurnih vaj, temveč tudi so čustvene opore, motivatorja, usmerjevalca, mentorja in zagovornika ter promotorja v svetu, kar je predstavljal njegov oče? Ne moremo. Tega enostavno ni mogoče izključiti iz zgodbe in potem ponovno ovrednotiti, kako bi se Mozart razvil, če bi se rodil očetu čevljarju. Kar lahko naredimo, je analiza sto in sto primerov »talentiranih« ljudi. Prav vsem je skupno, da so v mladosti naleteli na odraslo osebo, ki jim je zagotovila mentorstvo. Pod njenim (ali njihovim) vodstvo so leta in leta trdo delali, vadili v pravo smer, vztrajali skozi vzpone in padce in se prebili do rezultatov. Vseeno je, ali si po tem še vedno večina razlaga, da je mentor le podkrepil njihov naravni talent. Mentor je ključen. In kakšne mentorje ste imeli vi? Vzemimo na primer preprost primer denarja: kakšne mentorje ste v življenju srečevali vi? Kakšni mentorji ste danes svojim otrokom?

Tako pridemo do tretjega, ključnega dejavnika, ki vpliva na to, koliko imamo denarja. Vpliva tudi na večino drugih aspektov naših življenj. Tisti ljudje, ki načrtno delajo stvari in zanje tudi prevzamejo odgovornost, to je pohvala, če uspe in kritika, če ne, imajo dosti boljše možnosti v življenju, kot tisti, ki je ne. Tudi to je veščina, ki se je v bistvu naučimo ali povzamemo po vzorniku. Zakaj je ljudem tako udobno verjeti v talent in srečo in čudeže? Ker premaknejo odgovornost za njihove neuspehe, v primerjavi s talentiranimi srečneži, ki se jim ponavljajo čudeži, na nekaj tretjega… Nimajo načrta, kaj si sploh želijo in ko se dogodki odvijejo po svoje, okrivijo druge, za nastalo situacijo. Načrt pomeni, da izdelaš možnosti, kako se lahko pomikaš proti določenemu cilju. Ko opazuješ, če se cilj približuje ali oddaljuje, možnosti prilagodiš ali poiščeš nove, takšne, ki te vodijo do cilja. Nasprotno temu je, da verjameš, da se bo vse izteklo dobro in počakaš, da poti izberejo drugi. Potem jih okriviš, ker niso prišli do tvojega cilja. Vzamemo za primer gospo, ki je veliko let delala v knjižnici, potem pa je službo nenadoma izgubila. Začela je ponavljati, da je svojo službo sovražila, da je bila porinjena v ta poklic, da druge možnosti sploh ni bilo, skratka, da si nikoli dejansko ni želela delati v knjižnici. Vprašala sem jo, kaj si je želela. Kaj bi delala, če bi lahko izbrala karkoli na svetu. Na moje veliko presenečenje, mi sploh ni znala jasno odgovoriti. Naštevala je razne stvari in sproti spreminjala mnenje. Verjetno si predstavljate, kako se je odvijal soroden pogovor z njo o denarju. Vse, kar je bilo narobe, so zakuhali drugi. In kaj bi predlagala ona? Vsula se je ploha nesmisla.

Vzgoja o denarju je pomembna in vredna je načrtovanja. Pomagamo si lahko s knjigami, kot je Otrok brez dolgov (Zavod Stratosfera, 2017), delavnicami, skupinami in predvsem, pomagamo si tako, da si nehamo zatiskati oči. Nihče drug ne bo poskrbel za vaš denar, le vi lahko. In vaši otroci se učijo od vas.

Katja Malovrh Rebec

Katja Malovrh Rebec

dr. Katja Malovrh Rebec je po poklicu inženirka in raziskovalka, vedno jo je zanimalo, kako delujejo stvari in procesi. Pred leti se je začela poglabljat v to, kako delujejo ljudje in denar. Zakaj prinaša upanje in obup, zaljubljenost in prepire, občutke moči in nemoči…

Prebrala je veliko knjig o tem, poslušala seminarje, se pogovarjala, predvsem pa je dolgo premišljevala in na koncu zbrala svoje videnje te teme v knjigi Otrok brez dolgov. Za svoje otroke in prijatelje je izdela namizno igro Deepock, ki uči drugačnega vzorca ravnanja z denarjem, kot je v današnji družbi intuitiven.

Vesela je pisem in zgodb, ki jih objavlja na spletni strani www.otrokbrezdolgov.si. Je predavateljica, mentorica in motivatorka, vedno pripravljena na nove izzive.
Katja Malovrh Rebec
Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor