Kako naj odraslemu otroku povem, da si nečesa želim/ne želim oz. bom/ne bom
Kako naj odraslemu otroku povem, da si nečesa želim/ne želim oz. bom/ne bom oziroma o jasnih/transparentnih odnosih
V družinah, kjer so jasni, odkriti in transparentni odnosi del vsakdana, s tem ne bo nobenih težav: ne glede na temo. V takih družinah vedo, kaj kdo lahko od koga pričakuje, vedo, da JA pomeni res JA in da NE pomeni res NE. Lahko se pogovarjajo o najrazličnejših temah od vnukov, šolanja, financ, počitnic, politike in zdravja do starosti, domov za upokojence in smrti.
Jasnost, odkritost in transparentnost včasih boli; boli, če nekdo reče, da mu kosilo ni bilo všeč, boli, če reče, da je utrujen in bo ta vikend raje doma, boli, če reče, da ne bo posodil denarja, boli, če reče, da ima metastaze razširjene po celem telesu, boli, če reče, da se boji smrti, boli …
Vendar boli le, če ta odgovor vzamemo nase. Če ga interpretiramo, kot da zaradi tega z nami nekaj ni v redu, da nismo dovolj vredni, da nismo pomembni, da nas ne cenijo, spoštujejo, sprejemajo, ne slišijo, razumejo ali da bi zaradi tega, kar slišimo, nekaj morali narediti, rešiti, če se čutimo zato dolžne, krive, …
Če je naša reakcija na povedano burna, potem so zadaj neke naše nerazrešene zgodbe. To pravzaprav pomeni, da odgovor vzamemo nase.
Če vzamem le enega od zgoraj napisanih primerov:
»Kosilo mi ni bilo všeč.«
Če zmoremo slišati le to, kar je bilo izrečeno, to je, da tej osebi to kosilo pač ni bilo všeč, potem s tem ni težav.
Če pa ob tem slišimo, da smo slabi kuharji ali da se sekiramo, da bo pa zdaj oni lačen ali če nas je sram, ker tako slabo kuhamo, ali če se počutimo neprijetno zaradi izrečenega, bo to v nas izzvalo neko počutje, neko reakcijo. Le ta se bo lahko videla navzven, ko bomo šli v napad ali v obrambo ali pa se bo videla oz. čutila le navznoter, ko se bo pojavil cmok v grlu ali teža na prsih ali bomo čisto zakuhali in o tem sploh ne bomo govorili ali pa bomo to kasneje na dolgo in široko razglabljali s kom, ki nam je blizu. V vseh teh primerih, je bil stavek, da nekomu kosilo ni všeč, za nas trigger, sprožilec. Sproži pa se lahko le kaj, kar je že tako ali tako napeto. Pa če se tega zavedamo ali ne. Najpogosteje to, kar se je sprožilo nima najmanjše veze s kosilom samim. Temveč z nečem, kar nimamo razrešeno.
Meni so jasni in odkriti odnosi pomembni. Vendar, če sem res odkrita s seboj, nisem vedno jasna, nisem vedno odkrita, nisem vedno transparenta. In kadar nisem, je zadaj strah, kaj bo, če bom res povedala ali naredila tako kot želim. Ali krivda, ker to, ker želim, nekomu ne bo všeč. Ali sram, da sploh upam pomisliti na kaj takega. Ali kak stavek, ki ga imam vžganega nekam v možgane: da se to ne spodobi, da ni prav, da se tega ne sme, ali po drugi strani, da bi morala, da saj ni tako hudo, da …
Ne pričakujem, da bi bila vedno in v vseh primerih jasna in odkrita, niti ne vem, če je to potrebno, vendar predvsem s svojimi najbližjimi želim biti čim večkrat. Ker bomo potem vsi vedeli, pri čem smo. Vedeli bomo, da je povabilo na kosilo res iz srca ne le zato, ker se tako spodobi? In da to, da kosilo komu ni bilo všeč pomeni samo to in nič drugega. Zato povejmo čim večkrat jasno, odkrito in na SPOŠTLJIV način– tako starši odraslih otrok, kot odrasli otroci, kajti iz tega se bodo učiti tudi naši odraščajoči otroci.
Še ena past se tule skriva. Včasih pričakujemo, da če bomo povedali, se bo to tudi upoštevalo. AU! Ni tako. Pogosto ni. Ker so pogledi, stališča, izkušnje tistega, ki mu nekaj sporočamo drugačni kot so naši. V teh primerih povejmo še enkrat, pa še enkrat pa še enkrat, če je treba. Po možnosti takrat, ko je mir. Kajti, ko smo sredi situacije, smo pogosto vsi že napeti in takrat se napadamo ali se branimo. Če pa vnaprej napovemo pogovor o točno določeni temi, kjer vemo, kaj točno želimo sporočiti, potem obstaja možnost, da se slišimo. (Napisala sem slišimo, ne strinjamo!)
Na tak pogovor se moramo pripraviti: vedeti moramo, kaj želimo sporočiti in biti zmožni to povedati v le nekaj stavkih – po možnosti brez vejic. Stavki naj govorijo o nas samih (JAZ stavki), ne o tem, kaj TI …, kajti TI stavki pogosto napadajo, žugajo, krivijo, …
Paziti moramo, da ostanemo pri eni sami temi, kajti v nasprotnem primeru lahko privlečemo na plan zamere stare več let ali celo desetletij.
Paziti moramo, da nas ne potegne v ping-pong. Saj poznate: to so vsi tisti primeri, ko pogovor, ki se sprevrže v konflikt poteka kot po vnaprej napisanem scenariju. Ker: za ping-pong sta potrebna 2. En sam se ga ne more iti. To pomeni, da če nas nekaj med pogovorom striggira, ne odreagiramo (kaj to pomeni, pa smo lahko vsaj nekajkrat videli tudi v preteklih tednih v predvolilnih soočanjih ☹).
Če ne zmoremo drugače, povemo, da ta trenutek ne moremo nadaljevati s pogovorom, ker se nas je nekaj dotaknilo, da pa s pogovorom želimo nadaljevati čez 1 uro, 2 dni, naslednji vikend. S tem prevzamemo odgovornost. In na dolgi rok je to neprecenljivo. Za nas same in za odnose, v katerih smo.
Izobraževala sem se tudi pri danskem družinskem terapevtu Jesperju Juulu, iz v čustva usmerjene terapije za pare pri dr. Leanne Campbell iz Kanade ter iz TRE, Vaj za sproščanje napetosti, stresa in travme, pri ga. Jelki Slapar.
- Ne želim povedati, da sem bolna - 3. 5. 2022
- Po vsakem družinskem slavju sem na smrt utrujena - 3. 5. 2022
- Snaha ne dovoli, da bi sin k meni hodil na kosilo - 3. 5. 2022
