“Ogenj, rit in kače niso za igrače”

“Ogenj, rit in kače niso za igrače”

Piše Ahmed Pašić, slovenski aktivist, antropolog, družbenopolitični delavec, politolog, kolumnist

Pred nekaj dnevi je prijateljica objavila zapis o knjigi “Ogenj, rit in kače niso za igrače”, avtorice Milene Miklavčič. Knjige (še) nisem prebral in je ne morem komentirati, ampak iz mnenj na spletu je videti, da gre za zgodbe iz preteklosti, ki govorijo o tabujih spolnosti, diskriminaciji do žensk, splošni higieni, odnosih v zvezah ter razmerju med taščo in snaho na Slovenskem pred približno 80&90-imi leti. Gradivo ni za tiste z lahkimi želodci, saj so imele ženske v tistem obdobju dokaj podrejen položaj, njihov družbeni status pa se je omejeval bolj ali manj na služenje moškim, rojevanje in kuhinjo. Na površju lahko rečemo, da so moški resnično imeli vzvode moči v svojih rokah in so se družbena pravila vrtela okrog njih samih, ampak ne gre za nikakršen slovenski fenomen.

Tako je bilo tudi drugod po svetu. Milena Jesenska, punca iz Češke, ki je bila kasneje v življenju zaljubljena v pisatelja Franca Kafko in se z njim celo dvakrat srečala, je imela kot mlada punca velike težave, ko se je želela poročiti z moškim, ki ni bil po volji očetu. Ker se je upirala njegovim zahtevam, je oče, vplivni podjetnik v mestu, dosegel, da so jo zaprli v psihiatrijo za devet mesecev. Ampak to je bilo nekoč. Kaj pa danes? Je bolje?

Verjetno je stanje v določenih segmentih zagotovo boljše, mnogi so se dolgo časa borili za boljše pravice, ampak sedaj so nekatere poteze bolje zavite v celofan in hkrati manj vidne, čeprav je sporočilo podobno tistemu v preteklosti. Pri tem zlasti mislim predvsem na verbalno in psihološko nasilje nad partnerjem/-ico. Ciničen odnos, stalno zasmehovanje partnerja/-ke, ki meji že na zaničevanje in izpostavljanje lastne „superiornosti“, je nekaj, kar dolgoročno gledano zagotovo pusti močne posledice. Kakršen koli odnos med dvema osebama ne more biti plastična roža, ki jo bomo postavili na polico in jo videli kot predmet, ki ne rabi vode, sonca in nege.

Kar se tiče samega odnosa, ni danes nič drugače, kot je bilo pred desetletji. Vsaka oseba tudi danes hrepeni po ljubezni, ciljih in izzivih ter vsaj osnovnih življenjskih pogojih, ki bodo zagotovili nadaljnje pogoje za napredek in zadovoljstvo. Vsake oči imajo svojega malarja, ampak prvo obdobje je ponavadi obdobje močne zaljubljenosti, čeprav obstajajo primeri, kjer se občutek zaljubljenosti z leti povečuje. To je tudi obdobje, ko se pogovor ne posveča ravno nekim dolgoročnim ciljem in načrtom, saj gre šele za fazo spoznavanja, ampak čas prinese tudi tisto točko, ko se začne razprava o prihodnosti: otroci, kje živeti, kaj početi ipd, kar je izjemno pomembno, saj se s tem kakovostno pilotira in utrjuje zemljišče za gradnjo skupnega življenja. Usklajenost med partnerjema in strinjanje glede naslednjih korakov v zvezi bo prihranilo marsikateri ogenj v kombinaciji s kačo.

Prav tako pomemben segment vsakega odnosa je sprejeti partnerja takšnega, kot je. Pri tem ne mislim na agresivnost, nezainteresiranost ipd, ampak na splošne in temeljne značilnosti. Življenje me je naučilo, da se ljudje ponavadi ne spreminjajo, razen v redkih primerih, in če vas nekatere lastnosti partnerja motijo že v zgodnji fazi in so tako moteče, da postanejo del vsakdanje in neprijetne debate, potem imamo samo dve možnosti: ali sprejeti rizik, da bo partner v bodoče delal na tem in se delno prilagodil ali pa raje ostanemo sami, preden postane prepozno. Bolje je biti sam in imeti mir, kot imeti partnerja z lastnostmi, ki so za nas nesprejemljive, a jih ne namerava spremeniti, kar bo posledično prineslo samo stalne prepire v zvezi. Prilagajanje drugi osebi ne pomeni drastično spreminjaje samega sebe, ampak prej parcialno usklajevanje zaradi skupnih interesov.

Še danes slišimo za nekoga, da je „copata“ (papuča), ker pomaga ženi pri gospodinjskih opravilih, kar definitivno izhaja iz časov zgodb, ki jih v knjigi omenja ga. Miklavčič in takšna stališča je treba spreminjati. Lažje je, če voz vlečeta dva kot samo ena oseba. Če ena oseba pripravi kosilo, lahko druga pomije posodo. Zlasti pomembno je skupaj skrbeti za gospodinjstvo v primeru, ko imata partnerja otroka, saj bo otrok videl, kako se starša obnašata in večja je možnost, da bo otrok prevzel delovne navade od staršev in v kasnejši, zreli dobi, počel podobno. Ne smemo namreč pozabiti, da smo za otroka odgovorni in z našo vzgojo bomo prispevali k oblikovanju bodočih partnerjev in partnerk.

Danes na žalost lahko vidimo trend, da ljudje pridejo v lokal ali restavracijo in namesto da se čas izkoristi za lep pogovor, se po naročilu pijače oziroma hrane gleda v telefone. Komunikacija je izredno pomembna v odnosu in v njo je treba brezpogojno vlagati ter jo vzdrževati. Interakcija je dvosmeren proces, ki vključuje tudi poslušanje in s komunikacijo pošiljamo partnerju sporočilo, da nam je še vedno pomemben, kar odraža ne samo ljubezen, ampak tudi pozornost.

Zveza brez zdrave in bogate komunikacije je proces sušenja, zaradi katere bo roža ovenela prej ali slej.
Odnos med dvema osebama je podoben šest-delnemu setu ruskih matrušk (babušk).

Ko odpremo prvo igračo, vstopimo v svet ljubezni.
Ko odpremo drugo, vstopimo v svet skupnih pogledov na življenje in skupne cilje.
Ko odpremo tretjo, spoznamo, da je partnerja treba sprejeti takšnega, kot je.
Ko odpremo četrto, ugotovimo, da je treba v zvezi komunicirati in tudi poslušati.
In hkrati pridemo do zadnje, tiste najmanjše figure, ki nam pove, kaj je temelj vsega.
Vzajemno spoštovanje.

Ocena:
[Skupaj: 2 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor