Podprimo partnerja, ko je v stiski

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.

Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

Podprimo partnerja, ko je v stiski

Solze so svete … So govorica srca, ki globoko čuti in ljubi, ki noro pogreša in se kruši ob bolečini hrepenenja po bližini nekoga, po prisotnosti nečesa, kar smo izgubili ali nikoli imeli, kar se je končalo …

So govorica, ki si želi, da jo nekdo sliši in prepozna ter odgovori s prisotnostjo. S prostorom, v katerem ima ta sveta reka prosto pot … da steče … in umiri telo, zakrčeno od bolečine. Da ustvari možnost za nov dih in zavedanje, da nismo sami.

Včasih se ustrašimo moči žalosti in bolečine pri sebi in drugih in pričnemo graditi jezove. Jezove, zgrajene iz pretirane aktivnosti, samokritike, neodvisnosti, nepristne pozitivnosti, primerjanja z bolečino drugih, iskanja umiritve preko različnih substanc in vedenj, ki nas otopijo in preprečujejo, da bi prišli res v stik z bolečino. In ko se znajdemo ob nekom, pri komer zaslišimo žuborenje te reke, nas globina njegovih voda spomni na našo reko in to zaskeli. Prebudi bolečino, jezo in vzgib, da tudi pri drugem postavimo jez. In hitro damo nasvet, ne da bi nas oseba za to prosila, preusmerimo pogovor, minimiziramo in relativiziramo njeno bolečino, jo ignoriramo ali jo skušamo na vsak način spraviti v boljšo voljo.

A tega ne počnemo, ker bi želeli drugega raniti. Ta vzgib po gradnji jezov je vedenje, ki smo se ga naučili že kot otroci, če ob nas konstantno ni bilo nikogar, ki bi nas znal sočutno sprejeti v žalosti in plavati skupaj z nami po tej reki. Če ni bilo nikogar, ki bi nam s svojo ljubečo prisotnostjo pokazal, da se teh voda žalosti ne rabimo bati, da se jim lahko prepustimo, saj smo nošeni in varni na splavu, zgrajenem iz ljubezni in brezpogojne sprejetosti. In da nemirnim valovom in brzicam sledijo mirne vode jezera, ki nežno objamejo in umirijo.

In če danes čutimo, da takšnega splava ne znamo zgraditi, saj smo se z leti tako zelo izpopolnili pri grajenju jezov, naj povem, da ni prepozno. Potrebujemo le nekoga, ki se teh vod ne bo ustrašil in jih bo pripravljen preplavati z nami med tem, ko bomo počasi kamenček za kamenčkom svoje jezove pričeli podirati.

S tem pa se ne bo sprostila le pot za žalost, temveč se bodo počasi pričeli vračati tudi pristno veselje, ljubezen, občutek živosti in povezanosti, ki nam pripadajo in ki jih ne moremo v polnosti čutiti, če vso energijo porabimo za to, da preprečujemo rekam bolečih čustev prosto pot.

Predlagam nekaj korakov, ki nam lahko pomagajo pri ustvarjanju varnega prostora za našega partnerja/partnerko, ko je ta v stiski in ga želimo sočutno podpreti.

  • Ko poslušaš partnerja, si vzemi čas zanj in bodi resnično prisoten (brez zunanjih motilcev kot so mobitel, računalnik, tv) ter ga skušaj začutiti.
  • Poslušaj brez prekinjanja in brez sodbe o ne/primernosti njegovega doživljanja.
  • Zavedaj se, da je to le čustvo in da nisi odgovoren zanj (niti za to, da bi mu čustvo odvzel ali našel rešitev!)
  • Ne minimiziraj, ne preusmerjaj in ne išči v tem trenutku pozitivnih vidikov situacije, ne dajaj nasvetov, če jih partner ne prosi.
  • Daj mu vedeti, da slišiš, kako mu je težko in da si ob njem … Lahko tudi zrcališ povedano (Povzameš s svojimi besedami, kar ti partner pripoveduje. To mu da občutek, da je slišan, razumljen v svojih potrebah in da je njegovo doživljanje sprejeto kot resnično. To ne pomeni, da se tudi ti z njegovo perspektivo strinjaš.)
  • Če je partner v tistem trenutku za to odprt, lahko izraziš svojo podporo tudi preko dotika, objema …
  • Če si tudi ti v stiski, skušaj izraziti svoje doživljanje v Jaz stavkih (Jaz čutim … Jaz se počutim kot …) in ne v Ti stavkih (Ti nikoli … Ti vedno … Ti si …), občutek, da smo napadeni nas namreč spravi v obrambno držo, kjer se ne zmoremo slišati.
  • Če je stiska, ki se prebuja na obeh straneh prevelika in se ne zmoreta slišati ter z besedami samo še poglabljata bolečino, je bolje, da si vzameta prostor in čas ter se skušata najprej umiriti vsak zase. Priporočljivo je, da pogovor nadaljujeta, ko se intenziteta bolečine vsaj malo pomiri in sta zmožna slišati perspektivo drugega.
Tjaša Šuštar

Tjaša Šuštar

Sem magistrica zakonskih in družinskih študij, z zaključenim podiplomskim študijem iz izpopolnjevana iz zakonske in družinske terapije, ter porodna in poporodna doula.

Svojo terapevtsko pot sem pričela kot stažiska na Frančiškanskem družinskem ištitutu v Ljubljani, nato pa jo nadaljevala v Santiagu de Chile, kamor me je popeljala ljubezen. Tu sem sprva delala kot svetovalna delavka v šoli za socialno ogrožene otroke, nato pa sem se posvetila izključno terapevtskemu delu in spremljanju mamic in očkov v enem najbolj svetih trenutkov: pričakovanju in rojstvu novega bitjeca.

Danes v vlogi terpevtke delujem na obeh kontinentih in za Slovenijo izvajam online individualne, partnerske in družinske terapije, pa tudi delavnice in predavanja za ženske in starše (v slovenskem in španskem jeziku). Sem strokovna sodelavka inštituta Vita Bona ter ena izmed administratorjev v skupini Sočutno partnerstvo in Sočutno varstvo otrok.

Tematike, s katerimi kot terapevtka največ srečujem in so najbližje mojemu srcu so stiske, ki se ženskam prebujajo v času nosečnosti in v poporodnem obdobju, travmatična izkušnja poroda in/ali izkušnja spolne zlorabe v otroštvu ter njen vpliv na materinstvo (kar sem raziskovala tudi v svoji magistrski nalogi). Iz perinatalne psihologije in duševnega zdravja se tudi nadalje specializiram.

Želim si, da nobena ženska, ki doživlja stiske v tako ranljivem obdobju kot je nosečnost, porod in poporodno obdobje, ne bi ostala sama, temveč bi prejela oporo, ki jo potrebuje in si jo zasluži.
Tjaša Šuštar

Latest posts by Tjaša Šuštar (see all)

Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Tjaša Šuštar

Tjaša Šuštar

Sem magistrica zakonskih in družinskih študij, z zaključenim podiplomskim študijem iz izpopolnjevana iz zakonske in družinske terapije, ter porodna in poporodna doula. Svojo terapevtsko pot sem pričela kot stažiska na Frančiškanskem družinskem ištitutu v Ljubljani, nato pa jo nadaljevala v Santiagu de Chile, kamor me je popeljala ljubezen. Tu sem sprva delala kot svetovalna delavka v šoli za socialno ogrožene otroke, nato pa sem se posvetila izključno terapevtskemu delu in spremljanju mamic in očkov v enem najbolj svetih trenutkov: pričakovanju in rojstvu novega bitjeca. Danes v vlogi terpevtke delujem na obeh kontinentih in za Slovenijo izvajam online individualne, partnerske in družinske terapije, pa tudi delavnice in predavanja za ženske in starše (v slovenskem in španskem jeziku). Sem strokovna sodelavka inštituta Vita Bona ter ena izmed administratorjev v skupini Sočutno partnerstvo in Sočutno varstvo otrok. Tematike, s katerimi kot terapevtka največ srečujem in so najbližje mojemu srcu so stiske, ki se ženskam prebujajo v času nosečnosti in v poporodnem obdobju, travmatična izkušnja poroda in/ali izkušnja spolne zlorabe v otroštvu ter njen vpliv na materinstvo (kar sem raziskovala tudi v svoji magistrski nalogi). Iz perinatalne psihologije in duševnega zdravja se tudi nadalje specializiram. Želim si, da nobena ženska, ki doživlja stiske v tako ranljivem obdobju kot je nosečnost, porod in poporodno obdobje, ne bi ostala sama, temveč bi prejela oporo, ki jo potrebuje in si jo zasluži.

Dodaj odgovor