Prihod otroka in partnerski odnos
Ta prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Piše Mojca Šeme
Prihod otroka je lahko nekaj najlepšega – tudi za partnerski odnos. Še sedaj se spomnim trenutka, ko so me kakšnih 14 dni po kar težkem porodu 4 in pol kilogramov težkega prvorojenca, v telesu preplavili občutki neizmerne ljubezni do moža, občutki ki jih do takrat še nisem čutila. Za te občutke sem bila že takrat hvaležna, saj sem vedela, da sva si to medsebojno povezanost prigarala v letih pred otrokom, ko sva zavestno delala na poglabljanju povezanosti med nama, na gradnji prijateljstva, na razumevanju ran in šibkih točk drug drugega. To so bila leta v katerih sva postavljala temelje najine bodoče družine.
Če par stopi nepripravljen na pot starševstva – nepripravljen pomeni, da se partnerja pred prihodom otroka drug drugega nekako nista spoznala v globinah (v pozitivnih in negativnih predelih teh globin) in razvila empatije drug do drugega, se stvari v partnerstvu lahko zakomplicirajo že ob prihodu prvega otročka. Mamice s katerimi se srečujem poročajo o tem, da so cele dneve same in njihovi partnerji ne zmorejo preklopit iz jaz v midva oz. mi. Prav preklop obeh partnerjev iz “jaz (in moje potrebe) v mi (in naše potrebe)” je ključen faktor, ki določa, kako uspešno bosta parterja uspela prebroditi ta prva srečevanja s starševstvom in partnerstvom po prihodu otroka.
V svoji praksi pa se največkrat srečujem z ženskami in pari, ki so doživeli upad zadovoljstva s partnerjem in partnerskih odnosom po prihodu drugega ali tretjega otroka. Kako to? Iz lastnih izkušenj in na podlagi teorije lahko trdim, da se stopnja stresa z vsakim naslednjim otrokom (sploh, če so med njimi majhne starostne razlike) lahko zelo poveča. Za to seveda niso “krivi” novi otroci, niti partnerja.
Del odgovornosti zagotovo leži v tem, da v sodobni družbi živimo na način, ki je v nasprotju s človeško biologijo – še nekaj generacij nazaj je človeške mladiče pomagala vzgajati “cela vas”, danes pa je ogromno odgovornosti in obremenitev pade le na dva človeka (če imamo srečo in imamo dober partnerski odnos) oz. celo na enega (če je ženski prepuščena vsa skrb za otroke in družino, mož pa še vedno živi v “jaz”).
Poveča se torej stres – in ta stres se sedaj lomi na dveh ljudeh. Skrb za preživetje, zahtevne službe, povečan obseg gospodinjskih del, finančne obremenitve itd. In poglavitno, kar tudi obremenilno vpliva na povečanje stresa – če si iz primarne družine prinesel veliko nepregnetenih bremen, je neizogibno, da se bodo te rane, v tem zahtevnem obdobju z malimi otroki, lahko pričele odpirati.
