Primarna družina in partnerski konflikti
Ta prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Pišeta: Mojca in Primož Šeme
ČUSTVENA VARNOST in ČUSTVENA KLIMA oz. VZDUŠJE v izvornih družinah partnerjev – zaznamujeta tudi aktualen partnerski konflikt.
V partnerske konflikte se na prvi pogled morda zapletamo zaradi različnih pogledov na določeno temo, spodaj pod temi različnimi pogledi na določeno temo pa lahko vedno znova najdemo boleča čustva in nezadovoljene odnosne potrebe.
Slednjih se partnerja med prepirom pogostokrat ne zavedata ali pa se jih, a jih žal izražata na tak način, ki je za drugega ogrožajoč in jih zato ne zmore zadovoljiti. Npr. namesto da bi zmogla reči: “Boli me, čutim se samo, ali mi lahko prisluhneš, potrebujem te zraven.”, si v obraz mečeta izjave v smislu, ona: “Kako si nesočuten, misliš samo nase,” on pa ji vrača: “Jaz egoist? Ti si tista, ki rabiš, da se vse vrti okoli tebe.”
Zakaj delujeta tako? Ker je njuno vedenje in odzivanje na drugega močno obarvano z družinsko klimo in zgodnjimi odnosnimi izkušnjami v primarni družini.
Čustvena klima in zgodnje odnosne izkušnje v primarni družini
Če ste odraščali v družini, kjer so vas vaši starši v primeru stiske zmogli začutiti, videti in vam stati ob strani, je velika verjetnost, da se boste na ranljiva čustva svojih ljudi (partnerja, otrok …) tudi kot odrasel človek odzivali na soroden način – torej s sočutjem in prisotnostjo. Če pa kot otrok te sreče niste imeli in ste odraščali v družini, kjer ste bili, ko vam je bilo težko, npr. zasmehovani ali pa so se starši, ko vam je bilo težko in ste v resnici potrebovali sočuten in prisoten odziv od njih, jezili na vas, je verjetno, da ste te vzorce ravnanja s čustvi prenesli tudi v odnose, ki jih danes sklepate kot odrasli. Morda se danes tudi vi norčujete iz ženinih ranljivih čustev (npr. strahu) ali pa vas otrokova nemoč, ranljivost, žalost spravljajo v jezo, ki jo sami pri sebi komajda brzdate.
Družinsko klimo, v kateri ste kot otrok odraščali, je usodno pobarvala tudi kvaliteta odnosa, ki sta ga vaša starša imela drug z drugim. Je bil njun odnos napet, hladen, odtujen? Tudi to še kako zaznamuje vaš trenuten partnerski odnos in konflikt! Če ste bili npr. kot otrok priča stalnim prepirom med staršema, prepirom, ki so se na koncu zaključili kot ločitev, obstaja verjetnost, da ste nekje v sebi razvili določena prepričanja v zvezi z intimnimi odnosi (npr. »Moški/ženska te na koncu itak zapusti, ne moreš mu/ji zaupati.«, »Strah me je, da me boš prevaral z drugo žensko.«).
Poleg družinske klime partnerski odnos še bolj usodno zaznamujejo naše najbolj ZGODNJE ODNOSNE IZKUŠNJE – torej to, kako ČUSTVENO VAREN je bil naš najbolj zgoden odnos (ko smo bili dojenček in malček – ključna so torej otrokova prva tri leta) v prvi vrsti z mamo, a tudi očetom.
Kvaliteta čustvene vezi v tem najbolj ranljivem obdobju človekovega razvoja je namreč globoko »vtisnjena« v naše možgane – če smo v tem obdobju razvili zaupanje v to, da se bo naš najbližji človek odzval na naše (odnosne) potrebe, razvijemo t.i. “pozitiven model” o sebi, drugih in svetu. Torej, jaz (s svojimi čustvenimi potrebami) sem ok, drugi so tudi ok (ker me slišijo, začutijo, zmorejo biti z mano, ko mi je težko) – in zato je tudi svet zame ok, varen! To je ponotranjen VAREN STIL NAVEZANOSTI.
V primeru, da smo se v naših zgodnjih odnosih počutili slabo, bodisi da je bila skrb starša nekonsistenta (čustvena uglašenost in stik – včasih ja, včasih ne, ponekod ja – drugod ne) ali pa vsiljiva, morda celo nasilna, je to pobarvalo našo lečo, skozi katero danes gledamo na svet in svoje ljudi z manj varnimi barvami. V tem kontekstu ste verjetno ponotranjili čustveno MANJ VARNI OBLIKI NAVEZANOSTI, kar se kaže v tem, da v odnosu delujete tako, da partnerja bodisi ZASLEDUJETE, ali pa se iz odnosa UMIKATE (več o tem v naslednjih objavah).
Zato za konec tega prispevka najin predlog: Prvi korak v več jasnosti glede vprašanja, zakaj se vztrajno zapletava v najin konflikt, je priti v kontakt z zavedanjem, kako vajini pretekli odnosi (s starši, drugimi skrbniki, lahko tudi odnosi z bivšimi partnerji) vplivajo na vajin partnerski odnos in partnerski konflikt?
Pogovorita se o RANLJIVIH ČUSTVIH, ki sta jih kot otroka morda nosila sama. O morebitni bolečini samosti, zapuščenosti ali o bolečih občutkih nevrednosti, ki so se zbujali ob tako ali drugače nasilnih ali morda (čustveno) odsotnih skrbnikih.
To, da SKUPAJ pogledata v to, je prvi korak k bolj povezanemu partnerstvu, saj poznavanje ranljivih čustev, ki jih je kot otrok doživljal vaš partner (in vs.), v partnerskem odnosu povečuje EMPATIJO partnerjev drug do drugega. To pa izrazito jemlje moč konfliktu.
Srečno! 
