Ali vrednost otroka lahko merimo z ocenami?

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.

Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

Ali vrednost otroka lahko merimo z ocenami?

V tretjem razredu se otroci prvič srečajo s številčnimi ocenami, čeprav so bili prej že opisno ocenjeni. Vendar se v praksi dogaja, da straši niso tako pozorni na opisne ocene kot na številčne ocene.

Poznam dečka, ki je v razredu zelo nemiren, pogosto se zateka v konflikte, ki jih rešuje z verbalnim ali fizičnim obračunavanjem. Starša, oba visoko izobražena, imata do dečka zelo visoka pričakovanja.
Težko sprejmeta, da je deček sam odgovoren za svoje vedenje. Za otrokovo neprimerno vedenje krivita druge. Starša sta prepričana, da visoka učna ocena (to je samo 5) kaže, da je otrok bister, uspešen in ta ga bo peljala v srečno življenje. Ob vsakem pisnem ocenjevanju analizirata vprašanja, ki ji je zastavila učiteljica, analizirata kriterije, primerjata z drugimi učenci in med drugimi učitelji. Se pogovarjata z drugimi straši, preverjata pri učiteljici. Zelo veliko časa si vzameta za to. Otrok pa to nemo, pogosto v strahu opazuje. Za njegov »neuspeh« so zopet krivi drugi.

Deček je vedno bolj v stiski, pred vsakim ocenjevanjem nemirno spi, boli ga trebušček. Po končanem ocenjevanju plane v jok. Ustvarja si prepričanja o sebi: »Nisem vreden, ker nimam odličnih ocen. Starša me nimata rada. Nisem sposoben. Svet je krivičen.« To prepričanje si ustvarja na podlagi opazovanja reakcij staršev. To prepričanje si ne ustvari zato, ker je pisal matematiko zadostno.

Kaj v resnici potrebuje devetletni otrok?

1. Da ga starša sprejemata takšnega kot je. (Morda ima težave na posameznih področjih učenja, morda ima težave s koncentracijo, morda bralno zapisovalne težave, morda nima nobenih težav.)

2. Da ga učita veščin socialnega vedenja, kar pomeni, da za izbiro vedenj v konfliktih, prevzame vso odgovornost.

3. Da se doma pogovarjata o znanju kot vrednoti. Da se pogovarjata o občutkih in čustvih ter vedenjih, ki jih lahko izbira. Da se o »šoli« pogovarjata samo kratek, določen čas. (Ne med obroki, pred spanjem, ne vsakič, ko vidita, da otrok leži na kavču, …).

4. Da ima urejen učni kotiček.

5. Da ima rutino glede učnih in domačih obveznosti (jasno kdaj je čas za učenje, kdaj za gospodinjska dela, kdaj za igro, kdaj za hranjenje, kdaj za spanje).

6. Da mu pomagata osvojiti učne tehnike (kako naj se uči, kako ponavlja, kako si dela zapiske).

7. Da ga pohvalita za njegovo vedenje, njegove izbire vedenja, da ga poslušata, …

8. Ko v šoli pridobi oceno, se z njim pogovorita o počutju med ocenjevanjem, o mislih, ki so mu takrat begale, pohvalimo kar je bilo dobrega.

9. Da ga imata brezpogojno rada in mu to izražata v njegovem jeziku ljubezni.

Ne analizirata skupaj z otrokom celega procesa ocenjevanja (točkovnika, kriterijev), to je domena pedagoške stroke in ne staršev. To je strokovno delo učiteljev. Ne pričakujeta od otroka odličnih ocen, pričakujeta, da bo prepoznal svoja čustva in občutke, izbiral prava vedenja, pridobival učen navade, s pomočjo našega nadzora, znal načrtovati popoldansko delo, …

Ljubezen, čas, ki ga namenimo otroku, zdrava prehrana, dovolj spanja, omejena uporaba »tehnologije«, veliko gibanja … to je popotnica za to, da bo otrok zdrav, vedoželjen in, da si bo pridobil znanje, ki ga potrebuje za življenje …

Ob vsem tem so dovoljene napake, ob vsem so dovoljene čisto vse ocene, ki obstajajo v šolskem sistemu …
Vendar pa se iz napak tudi učimo. Le vedenja in način dela, ki ga izbira po posameznem ocenjevanju, pa lahko spremeni. (spremeni tehniko učenja, način ponavljanja, čas, ki ga nameni učenju, …)

Pred leti mi je osmošolka povedala:
»Ko v šoli dobim odlično oceno, mi rečejo doma, pazi kaj bo naslednjič.«
»Ko v šoli dobim »slabo« oceno, se zbere celo sorodstvo in analizira moje delo, moje vedenje in občutek imam, da sem takrat najslabši človek na svetu. Vredna sem samo toliko, kolikor visoko oceno dobim«

Ocena:
[Skupaj: 2 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor