Selektivni mutizem: klepetulja doma, molčečnež v družbi
Selektivni mutizem je redka, vendar zelo kompleksna anksiozna motnja, ki se (v glavnem) pojavlja v otroštvu, značilna zanj pa je nezmožnost komuniciranja v določenih socialnih situacijah.
Kaj je pravzaprav selektivni mutizem?
Selektivni mutizem je redka, vendar zelo kompleksna anksiozna motnja, ki se (v glavnem) pojavlja v otroštvu, značilna zanj pa je nezmožnost komuniciranja v določenih socialnih situacijah. Otroci s selektivnim mutizmom imajo popolnoma razvit govor in ga uporabljajo v okolju, v katerem se počutijo varne. Ta vrsta motnje je tako naporna in boleča za otroke, ker preživljajo zelo močne čustvene trenutke med bivanjem v okolju, kjer niso zmožni govoriti. Otroka je strah govoriti v okolju, kjer se od njega to pričakuje.
Tako kot je vsak otrok osebnost zase, tako se tudi “amplitude” strahu razlikujejo in imamo različne stopnje te motnje. Pri nekaterih otrocih lahko pride do popolne izgube govora v novih socialnih situacijah, kot so npr. vrtec, šola. Pri nekaterih otrocih stran ni tako izražen in lahko začnejo po nekaj časa komunicirati z vzgojiteljico ali učiteljico, vendar s šepetanjem.
Pri nekaterih otrocih se selektivni mutizem izraža skozi popolno “zamrznjenost” telesa, ti otroci lahko cel dan preživijo na enem mestu v prostoru, ne da bi se premaknili. Glavni razlog za to, da se ne premaknejo, je preplavljenost z občutkom strahu, ki jih popolnoma prevzame, brez možnosti, da bi se ta strah sam od sebe zmanjšal.
Nekateri otroci delujejo zelo sproščeno in vključeno v delo skupine, vendar pa nihče od članov skupine nikoli ni slišal njihovega glasu. Pri teh otrocih se je pokazala zelo izražena bogata neverbalna komunikacija. Prav ta skupina otrok je razvila neverbalni način komuniciranja s svojo okolico.
Kaj je vzrok selektivnega mutizma?
Skozi raziskave (ki jih ni dosti) se je v 90 % primerih pokazalo, da za anksioznost obstaja genetska predispozicija. En od staršev je v glavnem zelo anksiozen. Raziskave so tudi pokazale, da so otroci s selektivnim mutizmom zelo zadržani, zaprti vase in mirni. Njihov značaj pride do izraza v situacijah kot so otroški rojstni dnevi, družinska praznovanja, odhod v vrtec ali šolo, ko se odločijo, da se bodo igrali sami, ostali pri mizi ob svojih starših ali pa da se bodo igrali s sovrstniki, vendar bodo pri tem le redko zašepetali kakšno besedo.
Raziskave so pokazale, da ima lahko določena skupina otrok težave pri procesiranju določenih senzoričnih informacij – zato so lahko bolj občutljivi na določeno vrsto zvoka, na določeno svetlobo, okus, dotik. V moji praksi se je pokazalo, da so se vsi dečki, s katerimi sem delala, radi igrali z določeno igrači, ki je po teksturi bila zelo mehka in polnjena z nekim šumečim materialom. To lutko so imeli zelo radi in so do nje kazali naklonjenost, kar pa se pri ostalih otrocih, ki so prihajali na terapijo, ni pokazalo.
Določen del otrok s selektivnim mutizmom (približno petina) ima govorne motnje in učne težave, kar še bolj pelje k njihovemu zapiranju in nezmožnosti komunikacije v novem okolju. Skozi raziskovalno delo se je prav tako pokazalo, da določeno število teh otrok prihaja iz dvojezičnega ali večjezičnega okolja. Ti otroci so običajno spremenili kraj bivanja pred začetkom izobraževalnega procesa – rasli so v okolju, ki govori en jezik in šli v vrtec ali šolo v državi, v kateri se govori drugi jezik. Pri taki skupini otrok obstaja strah pred izražanjem v drugem jeziku in možnosti, da bi pri pogovarjanju v novem jeziku in novem okolju delali napake. Zaradi preplavljenosti s strahom se otroci zaprejo in prenehajo govoriti.
Kako prepoznati otroka s selektivnim mutizmom in kakšne so njegove lastnosti?
Ko se otrok s selektivnim mutizmom nahaja v varnem okolju, razlik v vedenju med njimi in ostalimi, ki selektivnega mutizma nimajo, ni. Neka mama je svojo štiriletno hčerko opisovala kot zelo živahnega in klepetavega otroka, ko je doma. Neki oče je opisoval svojega sina kot neulovljivega in nezaustavljivega, ko je bil doma. Tisto, po čemer se razlikujejo od ostalih otrok, so socialne situacije, v katerih prenehajo govoriti zaradi zelo izrazitega strahu, ki jih preplavi v celoti.
Pri nekaterih otrocih s selektivnim mutizmom se je pokazalo, da imajo hladen izraz na obrazu in da se v novem okolju nikoli ne smejijo, da imajo trdo telesno govorico z rameni, nagnjenimi naprej, da se izogibajo očesnemu stiku, da glavo obračajo v nasprotno smer od ljudi, s katerimi bi morali komunicirati (če je en od staršev v bližini, se obrnejo proti njemu), da se raje sami igrajo v kotu, če pa se odločijo za igro v skupini, z nobenim ne vzpostavijo govorne komunikacije.
In za konec …
Kar je meni zelo pomembno, ko pričnem delati z otrokom, ki ima selektivni mutizem, je ustvarjanje prijetne okolice, v kateri se bo uspel sprostiti in se bo počutil prijetno in varno. Tistega trenutka, ko se otrok počuti varno, bo zagotovo pričel govoriti. Svoj način poskušam prenesti tudi na učiteljice in vzgojiteljice, saj delo z otrokom s selektivnim mutizmom zahteva čas, zelo močno sočutje in sočutno poslušanje in tudi zaupanje v njegove sposobnosti in zmožnosti.
Marija Živković, psihologinja in otroška psihoterapevtka