Tudi očetje so pomembni

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.
Povezava do predstavitve >>> Odgovorno starševstvo
Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

Tudi očetje so pomembni

Piše Denisa Lavrenčič

Človeški odnosi so zelo kompleksni, pa vendar ni nič narobe, če o njih govorimo. Že vnaprej pa poudarjamo, da napisano ne velja za odnose, kjer vlada kakršnakoli oblika nasilja.

Moški so precej drugačni od žensk, še vedno pa smo vsi ljudje in bolj ali manj stremimo k podobnim stvarem. Naše doživljanje starševstva pa se že od začetkov nosečnosti razlikuje. Same občutimo telesne in čustvene spremembe že takoj na začetku, moški pa večinoma še razmišljajo, kako bodo nalogi kos, kar ne pomeni, da se je ne veselijo. Zato poudarjamo, da smo vsi ljudje, saj imajo tudi oni svoje vzorce iz družine, strahove, komplekse in področja, kjer so nesamozavestni.

Veliko je primerov, ko jim nihče ni pokazal tiste resnične ljubezni, nihče jih ni naučil, kako skrbeti in ljubiti drugega – še posebej se to kaže v partnerskem odnosu, kasneje pa tudi v očetovskem. Seveda, ženske se srečujemo s podobnimi problemi, vendar so jim morda moški še bolj izpostavljeni, saj je družba še vedno tako naravnana (čeprav vedno manj), da fantki ne jokajo, se ne stiskajo toliko kot punčke, ne smejo pokazati čustev …, kar se seveda pokaže v odraslosti kot hladen odnos, nezmožen pristne ljubezni.

Pogosto slišimo, da moški svoji partnerici ni znal pokazati sočutja, ko ga je potrebovala, da jih moški nisi razumeli, ko jim je bilo slabo v nosečnosti in so bruhale, poskrbel za njih in jih objemal, da niso dobile nič od tega. Ja, to je zelo grozno. Želele so si tudi, da jim pove, da so lepe, kljub telesnim spremembam, ki ne vključujejo samo nosečniškega trebuščka, ampak lahko tudi mozoljčke, kakšno strijo in še kaj bi se našlo. Dve ženski nista enaki in ena se lahko počuti odlično, žari, nohti, lasje so lepši in bolj zdravi kot kadarkoli prej, druga pa se lahko počuti zelo slabo, bruha, ima krče zaradi širjenja maternice in tako naprej. Moški to zelo težko razumejo, saj se njim to ne dogaja, ne eno, ne drugo. Hormoni jim ne divjajo, ni nikakršnih telesnih sprememb, njihovo življenje se spremeni v času nosečnosti zgolj toliko, kolikor je priprav za prihod dojenčka. Mamica si želi, da bi šel očka z njo na preglede k ginekologu, se veselil vsake brce in enako navdušeno gledal vozičke z njo … ko pa se to ne zgodi, lahko pride do užaljenosti in zamer. Zakaj? In kaj torej sploh lahko naredimo?

Morda se bo slišalo nenavadno, ampak najprej, za začetek, si ne ustvarjajmo iluzij. Če smo sami sebi ‘grde’, zaradi trebuščka in malo bolj zalitih bokov ali stegen, še ne pomeni, da smo tudi moškemu. Lahko se mu zdimo prav zares čudovite, privlači ga dejstvo, da je to njegova ljubezen in trebušček, ki raste je plod njune ljubezni. Zakaj nam torej tega ne pove?

Ponovno se vrnimo k temu, kar smo povedali v prvem odstavku – tega ni navajen, ne zna, nihče mu ni pokazal. Verjetno nikoli ni slišal reči očeta (v primeru, da ima mlajšega brata ali sestro): “Kako si lepa nosečnica, zelo te imam rad.” Verjetno pa so ga slišale reči: “Kaj je za jest?” Malo heca, da ne bo zapis preveč turoben, pa vseeno ni daleč od resnice. Zakaj jim torej ne povemo, kako zelo si želimo to slišati? Se z njimi pogovorimo. Večinoma so moški danes že pripravljeni poslušati. Toliko se je že spremenilo.

Pa se vrnimo k iluzijam. Zakaj si ustvarjamo iluzijo, da bomo ‘grde’, ko bomo rodile? Ne, čudovite bomo, točno take kot smo. Vendar po porodu hormoni delajo še bolj intenzivno, zato komunikacija velikokrat odpove oz. do nje sploh ne pride. Me pa si še bolj kot kadarkoli prej želimo razumevanja, podpore, pomoči in ljubezni. Nemalokrat pride tudi do tega, da očka ni sposoben pokazati toliko čustev ob rojstvu svojega otroka, kot bi si mamica želela oz. pričakovala. Kje je torej ta vzrok za razhod med realnostjo in pričakovanji,in kako si lahko pomagamo s skupno, prijetno dejavnostjo.

Pri banjanju in plavanju zelo spodbujamo, da so prisotni tudi očetje. Seveda, če ravno takrat delajo, predlagamo, da banjamo skupaj ob vikendih oz. kadar so skupaj. Pokažemo in usmerjamo jih, prav tako kot mamice, nič jih ne ‘šparamo’ in še vedno se je to izkazalo za pravilno odločitev, saj so se tako počutili resnično kot del otrokovega razvoja. Bili so pohvaljeni s strani inštruktorja in tudi svoje partnerice, tako smo ublažili njihovo negotovost in občutek, da tega ne znajo, niso sposobni.

Stik z otrokom, ki ga je lahko drugače bolj malo, zelo pozitivno vpliva na njun odnos – imamo različno dinamiko življenja, službe, delovni čas, mamica pa je navadno tista, ki je z otrokom vsak dan približno leto ali vsaj večino. Otrok je presrečen, ko dobi tudi očetov dotik, opazuje njegov obraz, se mu smehlja, oče pa običajno ob tem občuti hvaležnost in ponos. Na svojega otroka in nase. “Torej zmorem, naredil sem prav. Žena je vesela. Pohvalili so me tudi drugi, zunanji ‘opazovalci’, torej mi gre zares dobro.” Morda se sliši malce smešno, pa vendar … vsi imamo to v sebi, nekateri manj, nekateri bolj, kar pa ne pomeni, da ne slišimo radi pohvale, in da nam to ne polepša dneva. Prav takšni so tudi naši partnerji. Zato torej, dajmo jim to, pokažimo jim, kar jim še nihče ni pokazal. Pokažimo to sprejemanje in razumevanje do sočloveka. Še posebno, če je to nekdo, s katerim smo se odločili ustvariti družino.

Denisa Lavrenčič

Denisa Lavrenčič

Akreditiran inštruktor lokomotornega, socialnega in mentalnega razvoja za dojenčke in predšolske otroke, akreditiran reševalec iz vode in akreditiran vaditelj otroškega plavanja in terapevt v vodnem okolju.
Denisa Lavrenčič
Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Denisa Lavrenčič

Denisa Lavrenčič

Akreditiran inštruktor lokomotornega, socialnega in mentalnega razvoja za dojenčke in predšolske otroke, akreditiran reševalec iz vode in akreditiran vaditelj otroškega plavanja in terapevt v vodnem okolju.

Dodaj odgovor