Fantastični starši lahko vzgojijo depresivne otroke
Obsedenost z otrokovo srečo v otroštvu lahko pripelje k nesrečni odraslosti
Na njenem kavču je sedelo veliko pacientov, starih med 20 in 40 let, ki so trpeli za depresijo in anksioznostjo, njihovi starši pa kot da z vsem tem niso imeli nobene zveze. Poleg tega so vsi govorili, kako obožujejo svoje starše.
Kot novopečena mama z majhnim sinčkom, seznanjena z vsemi tistimi raziskavami, ki govorijo o tem, kako lahko uničite svojega otroka, sem se odločila, da se vrnem v šolo in zaključim diplomo kliničnega psihologa, začenja svojo zgodbo Lori Gottlieb v ameriškem magazinu Atlantic.
Svoje delo psihotrapevtke je začela v prepričanju, da je glavni smisel psihoterapije nadomestiti pacientom pomanjkanje razumevanja in empatije njihovih staršev. Dobila je prve paciente…
Po nekaj »šolskih« primerih, ki jih je pričakovala, je naletela na pacientko, ki je bila vse drugo kot oseba s pomanjkanjem starševskega razumevanja. Pravzaprav je imela »krasne« starše, odlično izobrazbo, super službo, čudovito stanovanje in vsi okoli nje so jo razumeli in podpirali. Pa vendar ona preprosto ni bila srečna.
Medtem ko je poskušala razumeti svojo pacientko izven običajnega vzorca, piše Lori, se je začelo dogajati nekaj čudnega. Začela je dobivati vse več in več takšnih primerov. Na njenem kavču je sedelo veliko pacientov, starih med 20 in 40 let, ki so trpeli za depresijo in anksioznostjo, njihovi starši pa kot da z vsem tem niso imeli nobene zveze. Poleg tega so vsi govorili o tem, kako obožujejo svoje starše.
Sprva je Lori dvomila v njihove hvalospeve staršem – vsi vemo, da se pod površjem skriva marsikaj, zakaj ne bi tako bilo tudi tukaj? Vendar pa je vse kazalo, da imajo v resnici starše, polne ljubezni, ki so jim dali svobodo, da »najdejo sami sebe« in jih spodbujali, da v življenju naredijo, karkoli želijo. Starše, ki so jim vsak večer pomagali pri domačih nalogah, tekli v šolo vsakokrat, ko se je v njej pojavil kakšen nasilnež, jim plačali privatne ure matematike, jih vpisali na glasbo takoj, ko so pokazali interes in jih pustili, da se izpišejo v trenutku, ko so ga izgubili. Namesto da bi jih kaznovali, so njihovi starši pustili otroke, da se »soočijo z logičnimi posledicami« kršenja pravil. »Na kratko, njihovi starši so bili popolnoma usklajeni s svojimi otroki in so poskrbeli, da jih popeljejo skozi vse izkušnje odraščanja. Zavidala sem jim, da so uspevali biti tako fantastični,« opisuje Lori.
»Potem pa mi je nekega dne kapnilo: A je mogoče, da so njihovi starši storili preveč? Bila sem tukaj in gledala sem rezultate prav takšnega starševstva, kot smo ga z mojimi kolegi skušali izvajati ravno zato, da naši otroci ne bi nekega dne pristali na kavču terapevta.« Med študijem je pozornost bila vedno na pomanjkanju starševskega razumevanja. Nihče se ni vprašal, kaj pa se lahko zgodi, če so starši predobro usklajeni s svojim otrokom?
Lori navede primer iz svojih starševskih izkušenj, ko je razmišljala, da svojemu štiriletnemu sinu ne pove, kako je njena prijateljica umrla za rakom, v upanju, da ne bo niti opazil, da je več ni. Vseeno se je odločila, da mu pove in seveda jo je pričakalo polno vprašanj, na katera je potrpežljivo odgovarjala. Prepričana je, da je postopala dobro, ker mu je pokazala, da mu zaupa, da se bo zmogel spopasti s tem in ga na ta način naredila čustveno stabilnejšega. Če bi mu to zamolčala, bi mu s tem dala povsem drugačno sporočilo – da ne verjame, da se je sposoben spopasti s slabimi izkušnjami. Dejstvo je, da prav to sporočilo današnji starši redno dajejo svojim otrokom.
Skodelice za čaj
Lori navaja otroškega psihologa Dena Kindlona, ki opozarja, da otroci brez bolečih izkušenj poleg neprijetnosti, neuspeha in truda ne morejo razviti »psihološkega imunskega sistema« in Wendi Mogel, klinično psihologinjo in avtorico knjige »The Blessing of a Skinned Knee« Blagoslov odrgnjenega kolena, ki dela kot svetovalka v šolah po vsej Ameriki. Mogelova je ugotovila, da zadnja leta na fakulteto prihaja vse več študentov, ki jih žargonsko imenujejo »skodelice za čaj«, ker so tako občutljivi in krhki, da doživijo zlom takoj, ko nekaj ni po njihovo.
Omenjena psihologa smatrata, da starši ne želijo, da njihovi otroci postanejo samostojni, ker se sami bojijo ločitve od njih. Otroci jim služijo, da zapolnijo čustvene luknje v življenjih in se zaradi tega vmešavajo v življenja svojih otrok z reševanjem njihovih problemov še takrat, ko so ti že močno vstopili v odraslost. Nekatere univerze danes najemajo osebe, ki so zadolžene za to, da starše držijo stran od študentov, nekatere imajo celo »dekana za starše«, katerega naloga je soočanje s starši, ki ne pustijo svojih otrok pri miru.
Otroci so njihovi najboljši prijatelji
»Danes starši svoje osamljenosti ne morejo reševati v okviru skupnosti, saj je ta oslabljena. Vse več staršev je ločenih, zato se pogosto v begu pred izolacijo obrnejo na svoje otroke,« pojasnjuje Dan Kindlon. Ker jim primanjkuje prijateljev, želijo, da so otroci njihovi najboljši prijatelji. Današnji starši imajo manj otrok kot prejšnje generacije, zato vsakega otroka smatrajo za še bolj dragocenega. Zaradi tega od svojih otrok pričakujejo, da jim posvečajo več časa, da dosežejo več, da jih bolj osrečijo.
Gottliebova se je pogovarjala tudi s Jean M. Twenge, avtorko knjige »Epidemija narcizma«, ki se je intenzivno ukvarjala s fenomenom »inflacije« samozaupanja. »Kar se začne kot zdravo samozaupanje, lahko zelo hitro preraste v nerealno sliko o sebi in narcizem,« pojasnjuje Jean M. Twenge. Z narcisoidnim samozaupanjem rasteta tudi depresivnost in anksioznost. »Narcisi so srečni, ko so mlajši, ker se počutijo kot center vesolja. Starši igrajo njihove služabnike, ki jih prevažajo z ene aktivnosti na drugo in izpolnjujejo vsako njihovo željo. Neprestano jim govorijo, kako so posebni in talentirani, dokler ne začnejo otroci verjeti, da so boljši od vseh ostalih,« še pojasnjuje.
Ko pa odrastejo, lahko to postane problem. Ne morejo sodelovati z drugimi ali se soočati z omejitvami. V službi pričakujejo, da jim bo ves delovni čas zanimiv, saj so tako navajeni. Ni jim všeč, če jih šef kritizira, niti to ne, da jih ne hvalijo ves čas.
Gottliebova navede kot primer pogovor z eno učiteljico, ki je želela ostati anonimna, ker starši pričakujejo, da podpira njihovo vzgojno filozofijo. Učiteljica se mora vsak dan ukvarjati s temi starši, ki se želijo vmešati v vsak spor med otroci. Ne dovolijo, da bi ona karkoli rešila sama, niti to ne, kdo se bo naslednji igral z avtomobilčkom. Čeprav bi najraje otrokom, ki kršijo pravila – se tepejo, obmetavajo itd., enostavno rekla » Nehajte takoj!«, tega ne more, ker bi takoj dobila odpoved. Namesto tega se mora z njimi pogovoriti, ugotoviti, kako se počutijo, jim pojasniti, kaj lahko s temi občutki naredijo drugače in jim pomagati, da skupaj najdejo rešitev.
»Ko zaključimo s pogovorom, jim ni več do igre, zato pa čez pet minut nastane isti problem, saj je tudi prejšnji krat šlo mimo brez kazni. »Prenehajte takoj« vedno deluje, vendar pa, da bi obdržala službo, moram namesto tega raziskovati njihove občutke,« pojasnjuje učiteljica.
Starši ovirajo otrokov razvoj
Druga učiteljica, s katero se je pogovarjala, meni, da starši vedno bolj ovirajo otrokov razvoj. Tudi takrat, ko mislijo, da »postavljajo meje,« se v resnici obnašajo kot slabiči. Otroci ne pristanejo na postavljena pravila in starši pod pretvezo »spoštovanja otrokovega mnenja« odstopajo od postavljenih meja. » Vsako leto se k meni prihajajo starši pritoževat: »Zakaj me moj otrok noče poslušati? Zakaj ne upošteva NE kot odgovor?« In jaz jim rečem: »Vaš otrok ne upošteva NE kot odgovor, ker NE nikoli ni vaš odgovor.«
Barry Schwartz, avtor knjige »Paradoks izbire«, smatra, da dajejo starši svojim otrokom vsak dan toliko možnosti izbire, da otroci postanejo ne samo razvajeni, ampak tudi paralizirani.
V raziskavi, ki jo je izvedel s svojo ekipo, je otroke razdelil v dve skupini in jih pozval, da narišejo risbo. Eni skupini je ponudil, da izberejo med tremi flomastri, drugi pa med 24-imi. Risbe, ki so jih risali otroci iz druge skupine, so bile slabše ocenjene, kar Schwartz pojasnjuje s tem, da so otroci z večjo izbiro bili bolj osredotočeni na zbiranje med neštetimi barvami kot na samo risanje.
Manj izbire ima otrok, varneje se počuti
Bistvo je, da se otroci počutijo varneje, če je pred njimi manj izbire, ker se potem lahko lažje posvetijo določenim stvarem in ne mislijo na vse drugo, kar je veščina, ki jo bodo potrebovali v življenju. »Ne pravim, da otroci ne bi morali poskusiti različnih stvari, ampak to, da jim ponudite primerno izbiro.« Večina staršev pravi »Lahko se ukvarjaš s čimerkoli hočeš, lahko odnehaš kadarkoli hočeš, lahko poskusiš kaj drugega, če nisi povsem zadovoljen s tem.« Nič čudnega ni, da kasneje v življenju ves čas iščejo popolnost in se ne zavedajo, da je dovolj dober največji približek popolnosti, ki ga lahko dobijo. Psiholog Kindlton razmišlja podobno:« Z vsemi temi izbirami, ki jih nudimo, dobijo otroci sporočilo, da imajo vso pravico do popolnega življenja.«
Nekoč in danes
Gottliebova primerja svoje otroštvo, v katerem ni imela ravno veliko izbire, kaj bo za večerjo ali kaj se bo počelo čez vikend, z otroštvom svojega sina, kateremu vedno ponuja več možnosti.« Mi nismo niti pričakovali, da imamo veliko možnosti izbire in smo bili zadovoljni s tistim, kar smo dobili.
Ko smo malce odrasli, smo imeli več možnosti izbire in smo jim bili dorasli.« Zdaj, kot opaža Jean M. Twenge, »otroke obravnavamo kot odrasle, ko so majhni in ko dopolnijo 18 let, se do njih obnašamo kot do otrok.«
Svoj pogled na sodobno vzgojo in njene posledice Gottliebova zaključi z anekdoto iz svoje ordinacije. Ko je namreč opazila nelagodnost pri enemu od svojih pacientov in ga vprašala, v čem je težava, se je izkazalo, da ima nasprotujoče si občutke glede prihoda na terapijo. »Moji starši bi se počutili, da me niso dobro vzgojili, če bi vedeli, da sem tukaj,« je pojasnil. »Po drugi strani pa bi mogoče bili zadovoljni, saj si tako močno želijo, da bi bil srečen. Zato ne vem, če bi bili zadovoljni, da sem prišel sem ali pa bi bili razočarani, ker nisem že srečen.«