Kako otroke navajamo na samostojnost
Vzgoja za samostojnost je visoko na lestvici mojih prioritet. Zato sem vedno spodbujala priložnosti, da so šli otroci kam sami, brez staršev ali starih staršev. Prvi zametek so bili dopusti z babico in dedkom, ko so bili še dojenčki in malčki. Samo in Iztok sta prvo priložnost za »pravi« dopust brez sorodnikov dobila že v vrtcu, stara sta bila tri in pet let, ko so šli za pet dni na morje. Matjaž je hodil v drug vrtec, kjer takšnih aktivnosti niso imeli, zato pa sem ga takrat, ko sta šla Samo in Iztok na morje z Zvezo prijateljev mladine (pri sedmih in devetih letih), Matjaž pa je bil star štiri leta, vprašala, če želi tudi on iti na morje, v isto izmeno kot brata. Takoj je bil za to in tako je bil že pri tej starosti na morju deset dni. Brez mame in ata.
Tako so dopustovali kar nekaj let. Če smo starši v službi, si seveda ne moremo privoščiti dva meseca počitnic, kot jih imajo šolarji. Stari starši so bili že bolni in jih niso mogli več peljati s seboj na morje, več kot tri tedne dopusta pa tudi nismo mogli imeti. In potem se je treba znajti drugače. Poleg ZPM so bili dvakrat na različnih tedenskih taborih, kasneje pa so postali taborniki in so odhajali poleti na dvanajstdnevni tabor v Gornji grad. Vmesne dni smo pokrpali s »počitnicami« pri babici in dedku, deset minut od doma :).
Reči moram, da praktično nikoli ni bilo nobenih težav, otroci so šli z veseljem tako v kolonijo kot na tabore, nikoli ni bilo nobenih posebnih pritožb niti z njihove, niti s strani njihovih vodij. Res je pa tudi, da sva oba z možem te počitnice obravnavala kot nekaj normalnega, nisva delala cirkusa in sva otroke spodbujala, da so šli. Če ne bi želeli, jih seveda ne bi silila, vendar sva jim tovrstne aktivnosti vedno prikazovala v pozitivni luči. Ko so bili odsotni, smo se kdaj tudi slišali po telefonu, a zgolj v mejah, kot so jih predlagali organizatorji. Ti so prepogoste klice praviloma odsvetovali, bolj so priporočali, da otrokom pišemo pisma in razglednice.
Edinkrat, ko se spomnim, da je bilo nekaj težav, je bil tabor ob Nadiži. Iztok je imel kakšnih šest ali sedem let. Oba s Samom sta bila za to, da gresta na ta tabor, ko pa sva jih pripeljala tja, se je Iztok (očitno) ustrašil enega od vodij, ki je bil malce bolj divjega videza. Kar vase se je potegnil, na jok mu je šlo in rekel je, da noče ostati. Odpeljala sva ga na stran, na samo in ga potolažila s tem, da sva mu rekla, naj poskusi čez vikend (bil je petek) in če mu ne bo všeč, prideva v nedeljo po njega. Seveda je bilo dva dni kasneje vse v najlepšem redu, ostal je do konca, res pa je, da je prišel domov opečen od sonca, ker vodje niso dovolj skrbeli, da so se otroci zaščitili pred soncem. A je preživel.
Spominjam se, kako sem pred leti občudovala nosečo (!) mamo s tremi otroki, nobeden ni imel več kot 8 let, kako so marširali po frankfurtskem letališču, vsak s svojo potovalko na kolesih…
Kasneje, ko so mi učiteljice v osnovni šoli razlagale, kakšne težave imajo v prvi triadi, ko gredo z otroki v šolo v naravi (za največ pet dni), sem bila kar malo šokirana. Veliko otrok je bilo prvič od doma. Da so jih starši (predvsem mame) klicale vsak dan, včasih celo večkrat, tudi ni pomagalo, ravno nasprotno. Včasih so morali katerega tudi predčasno poslati domov, ker je imel tako domotožje. Pa so prišli starši in ga/jo odpeljali v svoje varno naročje.
Priznam, da se težko poistovetim z mamami (in očeti, čeprav se mi zdi, da s(m)o tukaj mame glavna zavora), ki svojih otrok »ne spustijo« od sebe. Ki jih ne spodbujajo k samostojnosti tako, da jih najprej za kak dan, dva, kasneje za pet ali sedem dni, pustijo nekam v družbi z vrstniki, bodisi v okviru vrtca ali drugih organiziranih skupin. Tudi sinova, najstarejši in najmlajši, še vedno tabornika, zdaj že vodji, mi razlagata razno razne zgodbe s svojih taborov, o tem, kakšne težave imajo z najmlajšimi (šest ali sedemletniki), ki prvič preživljajo teden dni poleti v Gornjem gradu.
Če hočemo, da bo naš otrok (ali otroci) samostojni, jih je treba k temu aktivno spodbujati. Pri tem pridejo prav najprej dedki in babice, pa strici in tete, za kak konec tedna. Če imamo sorodnike na deželi, je to že loterijski zadetek. Teden dni na kmetiji, v naravi – kakšna dogodivščina je to za mestne otroke! Veliko je že tudi ponudbe organiziranih tovrstnih počitnic za otroke in niso vse nedosegljive zaradi visoke cene. Obstajajo tudi različni tabori ob slovenskih rekah, tudi tematski, kjer lahko otroci izkusijo drugačno življenje kot ga imajo doma, se ob igri tudi veliko koristnega naučijo, predvsem pa postajajo SAMOSTOJNI.
In ko sem že pri samostojnosti – moji otroci so si tam od enajstega, dvanajstega leta naprej vedno sami pripravili prtljago. Ko so bili manjši, smo to počeli skupaj, po seznamu, ki so ga dobili od organizatorjev, nato so jo pripravljali sami in sem jo jaz pregledala, preden so stvari zložili v potovalke, kar hitro pa so se naučili, da prtljago pripravljajo povsem samostojno. Kasneje smo skupaj pripravili seznam, kaj potrebujejo. Moja glavna naloga s tem v zvezi je bila, da sem jim (na njihova vprašanja) odgovorila z nasveti, kaj bi morda še bilo dobro imeti s seboj ali postavljala vprašanja na takole iztočnico: »Mama, vprašaj me, kaj bi še rabil, da vidim, če nisem kaj pozabil!«
Tako je bilo vedno, tudi ko smo šli skupaj na dopust. Moji otroci mi na morju nikoli niso postavljali vprašanj v stilu: »Mama, si mi spakirala …? Mama, kam si mi dala …? Mama, zakaj nisi vzela …?« S tem delom vzgoje sem bila vedno prav zadovoljna. Pomagalo je seveda tudi to, da je to počel tudi oče in jim dajal zgled. Brez izjeme. V naši družini se je vedno pakiral vsak sam in je bil posledično sam odgovoren, če je kaj pozabil. Smo pa na ta račun včasih klicali prijatelja, ki je bil zadolžen za prehrano naše muce, da nam je kaj pošiljal, predvsem pozimi, na smučanje 🙂 🙂 :).
Kako pa vi skrbite za samostojnost svojih otrok?
Namig: lahko angažirate tudi starejše otroke, da naučijo mlajše, kot denimo tale »Inženir za pakiranje«
- Kako dodobra prestrašiti otrokovega očeta … in tudi sebe - 21. 4. 2017
- Kako zdravo podpirati otroke pri učenju … in dati veljavo tudi učiteljem - 7. 4. 2017
- Kako otroke navajamo na samostojnost - 31. 3. 2017
