Ločitev staršev in odtujevanje otrok
Ločitev staršev je sprememba in proces, ki v družinske odnose pogosto poseže bolj radikalno, kot bi bilo potrebno. Seveda govorim o družini, v kateri so se partnerjema rodili tudi otroci. Razumljivo je, da starša spremenita medsebojni odnos in da se vsaj eden od njiju preseli. Fizično oddaljevanje enega starša pa žal pogosto pomeni tudi počasno oddaljevanje otroka od tega starša, ki lahko privede do odtujitve.
Kaj je in kaj ni odtujitev otroka od starša
O odtujitvi govorimo takrat, ko otrok zavrača osebo, ki naj bi mu bila pomembna oz. ki naj bi jo imel rad. Ob tem doživlja močne negativne občutke razočaranja oz. »izdaje«, občutke jeze in sovraštva. Ti občutki so posledica negativnega vpliva druge otroku pomembne osebe in ne otrokovo osebno doživljanje situacije.
Vsako oddaljevanje otroka od starša pa ni odtujitev. Lahko je povsem spontana in naravna čustvena reakcija nič krivega otroka, ki se mora soočiti z vsemi spremembami, ki jih prinese ločitev staršev. Otrok je jezen na enega ali pa oba starša in njegovo čustvo je vzrok za oddaljevanje. Takšno vedenje torej ni odtujevanje otroka.
Kako vemo, da gre pri otroku za odtujevanje in ne za osebno čustveno reakcijo
Obstaja pomembna razlika med odtujenimi otroki in tistimi, katerih vedenje usmerjajo njihova čustva. Tisti otroci, ki ločitev doživljajo zelo čustveno in katerih vedenje usmerja njihova jeza, žalost, vidijo oba starša enakovredno oz. med njima ne delajo tako pomembnih razlik. Oba sta kriva za ločitev (morda eden bolj in drugi manj) in to mu oz. jima zamerijo. Še vedno pa nanju gledajo podobno kot pred ločitvijo oz. se zavedajo njunih pozitivnih in negativnih lastnosti. Odtujeni otroci pa svoja starša vidijo ekstremno bipolarno – eden starš je v njihovih očeh angel (ponavadi je to starš, pri katerem otrok živi) in drugi je v njihovih očeh kot hudič – nekdo, v katerem vidijo samo negativne lastnosti in ki si ne zasluži več njihovega spoštovanja.
Kako pride do odtujitve otroka
Odtujevanje otroka od enega starša je proces, ki ga vodi oz. usmerja starš, pri katerem otrok živi. Ta starš skuša na različne načine negativno vplivati na otrokovo mnenje o oddaljenem staršu. Otrok mnenja tega starša za voljo vsaj enega varnega doma sprejme, ponotranji in se začne obnašati skladno z njimi. Glede na trend, ki ga narekuje naša družba in odločitve sodišč, otroci v večini primerov po ločitvi staršev živijo pri materah. Zato bom takšno obliko družinskega življenja v nadaljevanju članka uporabljal tudi sam. Matere so tiste, ki se želijo bivšemu partnerju pogosto maščevati za vse hudo, kar jim je naredil. In maščujejo se tam, kjer očete najbolj boli – posežejo namreč v odnos med očetom in otrokom. Včasih v ta odnos posežejo tako siloviti, da oče ostane brez kakršnegakoli stika s svojim otrokom. Posledice takšnega ravnanja so dolgoročno zelo škodljive za otroka. 25 letna raziskava o posledicah ločitve staršev za otroke je pokazala, da so se v obdobju odraščanja z največ težavami soočali otroci, ki so že v predšolskem obdobju ob ločitvi staršev izgubili stik in pristen odnos z enim staršem – v večini primerov z očetom. Izpiske v slovenskem jeziku, ki povzemajo to raziskavo in je predstavljena v knjigi The unexpected legacy of divorce, lahko najdete na spletni strani Centra MIT v podzavihku ‘Ločitev staršev’.
Po ločitvi prihaja lahko tudi do tega, da eden od staršev sam prekine stike z otrokom in na nek način zavrne vzgojo lastnega otroka in se odtuji od njega. To sam močno obsojam. Vendar pa je ta članek namenjen opisu ravno obratnega pojava – ko otrok zavrača stike z enim staršem.
Načini in stopnje odtujevanja otrok
Odtujevanje otroka od starša je kombinacija fizičnega omejevanja otrokovega stika z oddaljenim staršem in vplivanja na mnenje otroka o tem staršu. Fizično omejevanje stika je lahko zelo prikrito: v času stika z očetom matere zorganizirajo kakšne zabavne stvari za otroka, katerim se otrok seveda ne želi odpovedati; ko se je potrebno dogovoriti za stik, se enostavno očetu ne oglasijo na telefon itd. Bolj odkrito fizično odtujevanje je v primeru, ko matere otroka na pripeljejo na stik; matere se z otrokom lahko odselijo v oddaljen kraj, kar naj bi očeta odvrnilo od pogostejših stikov z otroki in jim bistveno povečalo stroške, če želijo videti svoje otroke itd.
Psihično odtujevanje oz. vplivanje na otrokovo mnenje o drugem staršu ponavadi poteka zavedno in sistematičn. Tej problematiki je praktično celo življenje posvetil ameriški strokovnjak dr. Richard Warshak (avtor knjige Divorce Poison), ki odtujevanje otroka vidi predvsem kot posledica treh ravnanj starša, pri katerem otrok živi: obrekovanja, zaničevanja in pranja možganov na račun odtujenega starša. Te načine bom bolj podrobno opisal kdaj drugič, saj jih je težko opisati v le nekaj besedah.
Oškodovanost odnosa otrok – starš pa dr. Warshak razmeji na tri stopnje: prva je izdaja oz. razočaranje – to je začetna stopnja v procesu odtujevanja otroka od starša. Otrok v tej fazi začne spreminjati njegov pogled na oddaljenega starša. Ponotranjati začenja besede starša, s katerim živi in oddaljenega starša vidi vse bolj negativno. Še vedno pa je v rednem fizičnem stiku z njim. Druga stopnja je odtujitev – otrok je še vedno v kontaktu z oddaljenim staršem, vendar ga že začne zavračati, se psihično odtujevati od njega. Otrok brez sramu pove, da ne želi več preživeti časa z njim, ne želi ga več videti. Ko preživlja čas s tem staršem, vse vidi negativno, namerno se noče veseliti stvari, ki jih počneta skupaj idr. Tretja stopnja pa je stopnja ‘odtrganosti’ otroka od starša. Otrok je v tej fazi fizično povsem odtujen od starša – nima nobenega stika več z njim. Celotno varstvo in vzgojo prevzame starš, pri katerem otrok živi. To fazo bi lahko poimenovali tudi dokončna odtujitev otroka od starša.
Zgodnejša kot je stopnja odtujitve otroka, lažje lahko odtujeni starš s pomočjo strokovnjaka vzpostavi nazaj pristen stik s svojim otrokom.
Zaključek
Odtujevanje otroka od enega starša se ne zgodi čez noč. To je proces, ki ga vodijo predvsem čustva enega ali obeh staršev, ne pa videnje največje otrokove koristi. Odtujevanje otroka ne koristi prav nikomur in pomembno je, da starša po ločitvi v ospredje medsebojne komunikacije postavita skrb za njune otroke in ne čustvena obračunavanja, katerih kopja se lomijo na plečih otrok. Kako naj starša po ločitvi vzpostavita bivanje otrok v dveh domovih, da bosta s tem ohranila svoji starševski vlogi in ju še naprej izpolnjevala, lepo in s konkretnimi nasveti opisuje priročnik Vzgajati ločeno. Priročnik, ki bi ga po mojem mnenju moral prebrati vsak starš, ki se sooča s tovrstno spremembo v družini. Avtorica pravi, da ji je veliko staršev po branju njene knjige reklo: »Ko bi vsaj to prej vedel …«
V Centru MIT želimo ponuditi čim bolj celostno pomoč in podporo družinam, ki se soočajo z ločitvijo staršev. V ta namen nudimo svetovanje, mediacijo, pripravljamo predavanja, izdajamo strokovno gradivo na to temo itd.
- Kako po ločitvi pripraviti Učinkovit načrt starševstva - 14. 11. 2022
- Največja napaka pri obravnavi ločenih staršev - 11. 1. 2021
- Trije usodni miti o ločitvi staršev - 6. 8. 2020
