Mami, strah me je

Prej ali slej vsak otrok reče: »Mami, strah me je!« In prav to je zadnjič rekel moj najstarejši sin. Moja prva reakcija je bila, da ga potolažim in mu rečem, da je vse v redu, da se mu ni treba ničesar bati, da sem z njim in da mu ne bo nič hudega. Pa sem se uspela zadržati.

Mami, strah me je

Piše: Ana Bešter Bertoncelj

Nisem v njegov svet vstopila s svojim. Kadar to naredim, ostane sam s svojim svetom. Pa sem le ponovila za njim: »Strah te je …« »Ja, strah me je,« je ponovil še enkrat. V meni je bil nemir, saj sem želela, da ga potolažim in da mu povem, da se mu ni treba ničesar bati, ker sem jaz z njim. Pa sem se zadržala, pustila nekaj trenutkov tišine, skušala začutiti njegov strah in nato rekla: »Še mi povej …« In povedal mi je, česa ga je strah. Pa sem želela spet iz njega potegniti še več, kaj se v njem dogaja in ga spet potolažiti na svoj način … Pa sem se spet zadržala. Namesto tega sem ga vprašala: »Kje v telesu čutiš svoj strah?« Vzel si je nekaj časa, nato pa rekel: »V srčku.« »Hm … v srčku?«, sem nadaljevala. »Kaj pa pravi tvoj srček, da potrebuje, da ga ne bo več strah? … Poslušaj, kaj pravi?«, sem rekla. Nekaj časa je bil tiho, jaz pa prav tako. In potem je rekel: »Da me primeš za rokico.« In to sem storila.

Kajti tako je rabil on, da ga potolažim. Star je štiri leta in pol in ve, kaj rabi. Moja naloga pa je, da ga slišim in če je možno, da mu grem naproti. Otroci čutijo sebe in vejo kaj potrebujejo, vendar jim mi pogosto ne znamo prisluhniti. Ne samo to, celo učimo jih tako (sicer z najboljšimi nameni), da se s časoma ne znajo več čutiti. In tako me vsak dan znova uči, da počakam, da ga poslušam in da mi lahko razkriva svoj svet, ki je mnogo bolj zanimiv in pisan, kot jaz mislim, da je. In to je zame izziv, saj pogosto vskočim s svojimi idejami. Vendar sem in tja mi uspe, da sem z njim, zares z njim, ko me potrebuje. Vsak dan znova pa si rečem, da je najina skupna pot tudi učenje zame in da ni treba, da že danes vse znam, da imava čas, da se skupaj učiva in skupaj potujeva. In ta pot, ki se ji reče materinstvo, je in vedno bo polna izzivov.

Kolumna je bila objavljena tudi v reviji Lady.

Ana Bešter Bertoncelj

Ana Bešter Bertoncelj

Sem magistra sociologije, ki sem že v svoji magistrski nalogi z naslovom »Povezanost med otrokovo navezanostjo na mater in njegovim socialnim razvojem«, raziskovala odnose in navezanost. Svoje znanje o odnosih sem nadgradila na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, kasneje pa sem se dodatno izobraževala iz transakcijske analize in dosegla naziv TAP (Transactional Analyst – Psychotherapist).

Ker me še posebej zanimajo partnerski odnosi, sem tudi Imago terapevtka. Od leta 2006 delam v svoji zasebni praksi s posamezniki, pari in starši. Vodim predavanja in delavnice, zadnje časa pa se vse bolj posvečam vzgoji in delu z mamicami.

Sem avtorica knjige za osebno rast Otrok v meni in otroške knjigice Torta velikanka. Že več let sem kolumnistka v reviji Lady.

Najdete me na FB strani Ljubeča mama.
Ana Bešter Bertoncelj
Ocena:
[Skupaj: 4 povprečno: 4.3]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor