Ne poskušajmo otrok obvarovati pred vsakim neugodjem
Starševstvo je ena najlepših in hkrati najtežjih vlog, ki so nam dodeljene v življenju. Svoje otroke imamo neskončno radi in zanje želimo le najboljše. Pri tem se pogosto sprašujemo, kako naj ravnamo. Predvsem v sodobnem času, ko sta vlogi otrok in staršev v primerjavi s prejšnjimi obdobji v zgodovini zelo spremenjeni, se pojavlja cela paleta modernih pristopov k vzgoji.
Če se ozremo v preteklost, ko je bilo družinsko življenje drugačno, ko je več generacij živelo pod isto streho in so imele družine veliko otrok, ugotovimo, da je bila vloga otrok popolnoma drugačna kot danes. Veliko otrok na kmetiji ali v družini, ki se je ukvarjala z obrtjo, je pomenilo veliko delovnih ročic, ki so pomagale pri vseh opravilih – pri delu doma in na polju in pri varstvu mlajših sorojencev. V prejšnjem stoletju, natančneje po drugi svetovni vojni, je prišlo do velikih sprememb v družbi, ki so pomembno vplivale na družinsko življenje in na položaj otroka v družini.
Iz prevladujočega avtoritarnega stila je prišlo do premika k mehkejši vzgoji in k permisivnemu vzgojnemu stilu. Starši prejšnjih generacij so bili predvsem strogi, nadzirajoči in neodzivni, počasi pa smo prešli k temu, da so starši postali bolj odzivni za potrebe svojih otrok in jim poskušali zagotoviti vse, za kar so bili v svojem otroštvu prikrajšani. Imperativ sreče, ki je zavladal potrošniški družbi, je našel svojo pot tudi v vzgojo.
Permisivni starši so ljubeči in poskušajo ugoditi vsem otrokovim željam in muham. Pogosto si bolj prizadevajo, da bi bili svojim otrokom prijatelji, kot da bi jim postavili zdrave meje in ne zahtevajo veliko od njih. Kadar postavljajo pravila, so ta zelo ohlapna in pogosto so nedosledni. Da bi otroke pripravili do odgovornega obnašanja, jih pogosto »podkupijo« z darilci (različne igrače ali hrana). Starši se bojijo, da bi se otrok slabo počutil in poskušajo preprečiti vsakršno neugodje. Za to, da otrok odraste v psihično zdravo odraslo osebo je med razvojem namreč nujno potreben tudi določen nivo frustracije. Takrat se otrok nauči, kako ravnati s svojimi negativnimi čustvi in kako premagati ovire.
To, da smo starši ljubeči in sočutni, je seveda prav in je nujni pogoj za razvoj zdrave osebnosti otroka, vendar pa permisivni vzgoji, če ta v družini prevladuje, nasprotujem. V preteklih letih je bilo narejenih veliko medkulturnih raziskav – vse sicer niso uporabljale enakih metod in kriterijev, vendar so dokazale, da je prevladujoč permisivni stil za otroke dolgoročno enako škodljiv kot avtoritarni. Otroci, ki odraščajo v permisivnem okolju so sicer zadovoljni, vendar so praviloma manj samostojni in odgovorni od vrstnikov, ki odraščajo z več discipline. V raziskavah so dokazali, da se otroci permisivnih staršev v najstniških in odraslih letih težje spopadajo z neuspehom in s frustracijami, ki so nujni del življenja. V otroštvu so jih starši poskušali obvarovati pred neugodjem, zato otrokom manjkajo veščine spopadanja s težavami in odpornost na neuspeh. Otroci, ki lahko počnejo skoraj vse, kar želijo, so kasneje prepričani, da so upravičeni do vseh dobrin, pogosteje so egocentrični, nekateri pa razvijejo narcistično motnjo osebnosti.
Otroci v vseh starostnih obdobjih potrebujejo varno navezanost in starše, ki jim znajo postaviti meje in jih tudi vzdrževati. Šele takrat otrok res začuti, da je varen in da ima ob sebi starše, ki jim je mar. Če otroku ne postavimo pravil, mu naložimo preveliko breme, ki ga sam še ni sposoben nositi. Otroci morajo razmeti pričakovanja, ki jih imajo starši do njega, vsi pa za optimalno funkcioniranje potrebujemo red in strukturo. Zato sem prepričana, da je pri vzgoji najbolj pomembno ravnovesje med ljubeznijo in disciplino.
- Kdaj nas preplavijo tesnoba, zaskrbljenost in strah? - 27. 11. 2020
- Koncert Soy Luna je mimo – vprašanje pa še vedno ostaja - 18. 4. 2018
- Mlajši šolarji, ki ne marajo šole - 5. 3. 2017
