Veliki beli medved in škratje

Včasih je v Finmarku na Norveškem živel gospod Halvor, ki je imel velikega belega medveda in ta veliki beli medved je znal ogromno trikov. Nekega dne si je gospod sam pri sebi mislil »ta medved je res čudovit. Kot darilo ga bom odpeljal kralju Danske in mogoče v zameno zanj dobim celo vrečo denarja.« Tako se je odpravil na pot proti Danski in vodil medveda za sabo.

Veliki beli medved in škratje

Potoval je in potoval in nekoliko kasneje prispel do globokega, temnega gozda. V bližini ni videl nobene hiše in ker je bila že skoraj noč je Halvorja pričelo skrbeti, da bo moral spati na tleh in bo nad glavo imel le drevesa za svojo zaščito.

V tistem trenutku pa je zaslišal zvok gozdarjeve sekire. Sledil je zvoku in kmalu prispel na gozdno jaso. Tam je prav zares zagledal nekoga, ki je bil globo zatopljen v svoje delo sekanja dreves. »In kjer je človek« si je mislil Halvor sam zase »mora biti tudi hiša v kateri živi.«

»Dober dan,« je rekel Halvor.

»Dober dan!« je odgovoril moški in se zastrmel v velikega belega medveda.

»Bi nama mogoče lahko odstopil prenočišče za čez noč, za medveda in zame?« je vprašal Halvor. »In bi nama lahko dal kaj hrane? Dobro ti bom plačal, če boš.«

»Prav z veseljem bi vama dal tako prenočišče kot hrano,« je odgovoril moški, »ampak to noč, od vseh noči v letu, se v moji hiši ne sme znajti nihče, razen če je pripravljen tvegati lastno življenje.«

»Zakaj pa to?« je vprašal Halvor vidno presenečen.

»Zakaj je tako. To je večer svetega Janeza in ko pride njegov večer, se vsi gozdni škrati srečajo v moji hiši. Dolžan sem jim pripraviti pojedino in tam ostanejo celo noč, jedo in pijejo. In če bi našli v tem času koga v hiši, bi ga sigurno raztrgali na koščke. Niti jaz in moja žena si ne upava ostati. Noč morava tako preživeti v gozdu.«

»To pa je čuden posel,« je rekel Halvor, »nenazadnje se pa le ustavim tam in si ogledam te škrate. Kar pa se tiče tega, da bi mi kaj storili, dokler imam s seboj svojega belega medveda, se ne bojim ničesar na celem svetu.«

Gozdar se je ob teh besedah prestrašil. »Ne, ne; prosim te, ne tvegaj!« je cvili. »Preživi to noč tukaj z nama pod drevesi, jutri pa se bova spet lahko varno vrnila v najino domovanje.«

Ampak Halvor ga ni poslušal. Odločen je bil, da noč preživi v tisti hiši, še več, bil je izredno radoveden, kako izgledajo omenjeni škrati.

»Dobro torej,« se je prepustil gozdar, »če si že tako odločen tvegati svoje življenje, pojdi naprej po tej poti in kmalu boš prispel do moje hiše.«

Halvor se mu je zahvalil in se odpravil na pot. Kaj kmalu sta z belim medvedom zagledala gozdarjevo hišo. Odprla sta vrata in vstopila in ko je Halvar zagledal pojedino, ki jo je gozdar pripravil za škrate, so se mu pocedile sline in najraje bi zagrizel vanjo. Tam so bile klobase, ribe, pivo, torte, kaša in vse druge vrste dobrih reči. Malo je poskusil tega in onega in nekaj ponudil tudi belemu medvedu, nato pa se je usedel in čakal na škrate. Medved pa se je zleknil na tla poleg gospodarja in zadremal.

Nista bila dolgo v hiši, ko sta zaslišala zelo hrupne glasove, ki so prihajali iz gozda. Bili so zvoki stokanja, nerganja, žvižganja in vriskanja. Bili so tako glasni in grozni, da se je Halvor vsega skupaj zelo prestrašil. Skozi telo ga je prešinil hladen občutek in dvignilo mu je vse lase in dlake. Zvoki so se vedno bolj bližali in do časa, ko so se približali vratom, se Halvor ni mogel več nadzorovati svojega strahu. Skočil je do stropa in stekel k štedilniku. Hitro je odprl vrata pečice in se skril vanjo, vrata za sabo pa zaprl. Veliki beli medved pa na vse skupaj ni dal nobene pozornosti in še naprej smrčal v spanju.

Komaj dobro se je Halvor spravil v pečico, ko so se vrata hiše sunkovito odprla in so se vanjo vsuli vsi gozdni škratje.

Bili so veliki in mali škratje, debeli in suhi. Nekateri so imeli dolge repe, nekateri kratke, drugi pa repov sploh niso imeli. Nekateri so imeli dve očesi, nekateri tri, nekaterim pa je le eno mežikalo sredi čela. Bil pa je eden, klicali do ga Dolgi Nos, ki je imel nos tako dolg in tanek kot sulica za kamin.

Škrati so zaloputnili z vrati za seboj in se zbrali okoli mize, na kateri je bila pojedina.

»Kaj pa je tole?« je zajokal največji škrat z groznim glasom (z njim se je zatreslo tudi Halvorjevo srce). »Nekdo je bil tu pred nami. Hrano je poskusil in pivo je polito.«

Takrat pa je Dolgi Nos začel vohljati naokoli. »Kdorkoli je bil tukaj, še ni odšel,« je zacvilil. »Poiščimo ga in ga raztrgajmo na koščke.«

»Tukaj je tako ali tako njegova mucka,« je zastokal najmanjši škrat in kazal na belega medveda. »Oh, kako je lepa ta mucka! Muci! Muc! Muc!« In mali škrat je potegnil z mize vilice z koščkom klobase in jo prislonil ob medvedov smrček.

In takrat je veliki beli medved zarjovel in se postavil na noge. S svojo šapo je segel po škratu, da se je ta zavrtel po celi sobi. Tisti z dolgim nosom bi kmalu ostal brez njega in ušesa velikega škrata so se zatresla ob udarcu, ki ga je dobil. Eden za drugim so jih škrati dobivali od medveda, dokler niso na silo odprli vrat in pobegnili nazaj v gozd in rjoveli v strahu.

Ko so vsi izginili, je Halvor splezal ven iz pečice in zaprl vrata, z medvedom sta se usedla za mizo in se najedla do sitega. Potem pa sta se oba zleknila in mirno prespala preostanek noči.

Zjutraj se je gozdar vrnil do hiše s svojo družino in pokukal skozi okno. Zelo je bil presenečen, ko je zagledal, kako Halvor in njegov medved sedita za mizo in jesta svoj zajtrk, kot da se jima ne bi nič zgodilo.

»Kako pa se je to zgodilo?« je zastokal gozdar. »Mar škrati niso prišli?«

»O, seveda so prišli,« je odgovoril Halvor, »ampak sva jih pregnala nazaj in mislim, da vam ne bodo nikoli več povzročali težav.« Nato je gozdarju povedal vse, kar se je zgodilo ponoči. »Po tem, ko so dobili svoje, se jim sigurno ne bo več mudilo, da bi vas zopet obiskali,« je rekel.

Gozdarja sta preplavila hvaležnost in veselje, ko je to slišal. Z ženo sta ju povabila, da ostaneta pri njih in si z njimi delita domovanje, ampak jih je Halvar zavrnil. Bil je na poti na Dansko, da bi belega medveda prodal kralju in glede tega si ne bo premislil. Tako se je odpravil, ko se je poslovil in s seboj odnesel dobre želje gozdarja in njegove žene.

Takoj naslednje leto se je na večer Svetega Janeza gozdar odpravil ven, da bi posekal nekaj lesa, ko je velik grdi škrat svojo glavo pomolil mimo drevesa v bližini.

»Gozdar! Gozdar!« je zastokal.

»No,« je rekel gozdar »Kaj pa je?«

»Povej mi, je tista velika bela mačka še vedno pri tebi?«

»Seveda je in ni več sama, zdaj ima pet mladičkov in vsak izmed njih je večji in močnejši od nje same.«

»Kaj res?« je zastokal škrat v velikem strahu. »Torej adijo, gozdar, v tvojo hišo se nikoli več ne vrnemo.«

Svojo glavo je potegnil nazaj in drevesa so ga zakrila. To je bilo zadnjič, da je gozdar slišal ali videl gozdne škrate. Vse od tedaj je njegova družina živela brez strahu in nadlegovanja.

Halvor pa je v tem času že prispel na Dansko in kralj je bil nad belim medvedom tako navdušen, da mu je zanj plačal ogromno vrečo denarja, prav tako kot je Halvor upal, in s to vrečo je postal eden najbogatejših mož na Danskem.

Katherine Pyle

Ocena:
[Skupaj: 2 povprečno: 3.5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor