Žabji princ – pravljica za lahko noč

Nekega čudovitega večera je princeska oblekla svoje nogavice in cokle in se odpravila sama na sprehod v gozd; ko je prispela do hladnega potočka s cvetlico v svoji sredi, se je usedla in malce počivala. Imela je zlato kroglo v rokah, bila je njena najljubša igrača; ves čas jo je metala v zrak in lovila, preden bi padla na tla.

Čez nekaj časa je kroglo vrgla tako visoko, da jo je med lovljenjem zgrešila; krogla je padla in se odkotalila po tleh, vse dokler ni končala v potočku. Princeska je pogledala vanj, da bi jo našla, a bil je tako, tako globok, da dna sploh ni videla. Zato je zajokala in rekla “Ah no! Ko bi le lahko dobila nazaj svojo kroglo, dala bi vsa oblačila in nakit in vse, kar imam!”

Med govorjenjem je iz vode pokukala žabja glava in rekla “Princeska, zakaj pa jočete tako močno?”

“Ah!” je rekla “kaj pa mi lahko ti pomagaš, ostudni žabec? Moja zlata krogla je padla v potoček.”

Žabec pa je odvrnil “Ne zanimajo me tvoji dragulji in lepa oblačila; če me boš ljubila in mi pustila, da živim s tabo in jem s tvojih zlatih krožnikov, spim na tvoji postelji, potem ti prinesem tvojo kroglo nazaj.”

“Kakšen nesmisel,” si je mislila princeska, “govori ta smešni žabec! Pa saj ne more zapustiti potočka in priti k meni, lahko pa mi prinese mojo kroglo, torej žabcu bom rekla, da lahko dobi, kar zahteva.”

In tako mu je rekla “Torej, če mi prineseš mojo kroglo, naredim vse, kar zahtevaš.”

Žabec se je skril v vodo in se potopil globoko do samega dna; nekaj trenutkov kasneje se je vrnil s kroglo v ustih in jo vrgel na breg.

Takoj ko je mlada princeska zagledala svojo kroglo, jo je zagrabila; bila je presrečna, da je spet v njenih rokah. Takoj je pozabila na žabca in odhitela domov. Žabec pa je klical za njo: “počakaj, princeska, vzemi me s seboj, kot si obljubila.” A princeska ni slišala niti besede.

Naslednji dan, ko se je princeska ravno usedla k kosilu, je zaslišala čuden glas – tap, tap – flop, flop – kot bi nekaj prihajalo po marmornatih stopnicah in kmalu za tem se je slišalo trkanje na vrata in mali glasek, ki je žalostno rekel: “Odpri mi vrata, princeska zlata, odpri mi vrata, tu tvoja ljubezen čaka! Spomni se besede, ki si mi jo dala ob gorskem potočku, ko si se v gozdu igrala.”

Princeska je stekla k vratom in jih odprla in tam je stal žabec, na katerega je seveda pozabila. Ob tem prizoru se je prestrašila in zaloputnila vrata, kolikor hitro je lahko, in se vrnila na svoje mesto.

Kralj, njen oče, je videl, da se je nečesa prestrašila in jo vprašal, kaj se dogaja. “Ah, pred vrati je ostuden žabec,” je rekla, “ki mi je to jutro pomagal vrniti kroglo iz potočka. Rekla sem mu, da bo lahko tu živel z mano, mislila pa, da ne more nikoli iz svojega potoka; ampak glej ga, tu je, pred vrati stoji in hoče noter.”

Medtem ko je govorila, je na vratih zopet potrkalo in glas je rekel.

“Odpri mi vrata, princeska zlata, odpri mi vrata, tu tvoja ljubezen čaka! Spomni se besede, ki si mi jo dala ob gorskem potočku, ko si se v gozdu igrala.”

Kralj pa je rekel mladi princeski “Če si dala svojo besedo, jo boš tudi držala; zato jo takoj spusti noter.”

To je storila in žabec je priskakljal v sobo in takoj naprej – tap, tap – flop, flop –  od vrat do mize, kjer je sedela princeska.

“Dvigni me na stol,” je rekla princeski “in pusti me sedeti poleg.”

Takoj ko je to storila, je žabec rekel “premakni svoj krožnik bližje, tako bom lahko jedel z njega.”

Tudi to je storila in ko se je najedel, kolikor je le lahko, je rekel “Zdaj pa sem utrujen, nesi me gor, postelji mi v tvoji postelji.” In princeska, čeprav nelagodno, je vzela žabca v roko, odnesla ga je na blazino v svoji postelji in spala poleg celo noč.

Takoj ko se je zdanilo, je bil žabec pokonci, poskočil je po stopnicah navzdol in odšel ven.

“Tako,” si je mislila princeska “končno je odšel in mir bom imela pred njim.”

Ampak motila se je; ko se je znočilo, je na vratih zopet slišala trkanje; žabec je bila zopet tam in rekel:

“Odpri mi vrata, princeska zlata, odpri mi vrata, tu tvoja ljubezen čaka! Spomni se besede, ki si mi jo dala ob gorskem potočku, ko si se v gozdu igrala.”

In princeska je odprla vrata, spustila žabca noter in ta je zopet spal na blazini kot prejšnjo noč vse do jutranje zore. Tretjo noč se je zgodilo enako. Ampak ko se je princeska zbudila, je presenečena ugotovila, da je tam namesto žabca čeden princ, ki jo je gledal z enimi najlepših oči, kar jih je kdaj videla.

Povedal ji je, da ga je zlobna vila uročila in ga spremenila v žabo; da mu je grozila usoda žabe, vse dokler ga ne bi princeska ponesla iz potoka in mu pustila jesti in spati poleg nje tri noči.

“Ti,” je rekel princ, “si zlomila ta urok in nimam druge želje, kot da bi odšla z menoj v kraljestvo mojega očeta, kjer se bom s tabo poročil in te ljubil, vse dokler bom živ.”

Mlada princeska je vsekakor zelo hitro rekla “Da” vsemu temu; medtem ko sta govorila, se je prikazala svetla, pisana kočija z osmimi čudovitimi konji, opremljena z blazinami, polnimi perja in zlato vprego; za kočijo pa se je peljal prinčev sluga, vdani Henrik, ki je tako dolgo žaloval nad prinčevo usodo, da je njegovo srce počilo od hudega.

Poslovila sta se od kralja, se usedla v kočijo z osmimi konji in se polna veselja odpravila v prinčevo kraljestvo, tja sta varno prispela in živela srečna do konca svojih dni.