Rutina v življenju otroka – ja ali ne?

Rutina v življenju otroka

V zadnjem času sem naletela na kar nekaj prispevkov o rutini in zakaj je nujna v življenju, pri vzgoji. Human Design je znanost diferenciacije in poudarja edinstvenost posameznika, ki izhaja iz naše energetske mehanike. Interpretacija osebnega dizajna nam nudi ogromno informacij o sebi, načinu delovanja, ki je v skladu za našo naravo, o načinu sprejemanja odločitev, ki je pravi za nas; in med drugim obravnava tudi kdaj je rutina v življenju koristna in kdaj ne – oziroma za koga.

Izvor je v načinu delovanja posameznikovih fizičnih možganov, ki lahko delujejo »aktivno« ali »pasivno«. T.i. aktivni fizični možgani procesirajo svet, življenje na dosleden način, fokusirano. Pri tem porabljajo več fizične energije, zaradi tega potrebujejo red oziroma rutino. To pomeni, da takšno telo potrebuje najprej redno prehrano – obroke razporejene skozi dan; post je nekaj kar temu telesu ne ustreza. Telo bo delovalo optimalno ob strukturiranem razporedu dnevnih opravil, doslednem ukvarjanju z aktivnostmi ali učenju tistega, kar ga zanima. To ne pomeni, da je človek suženj rutine; ampak je to ustvarjeno na način, ki mu omogoča občutek ugodja in produktivnosti.

V tem primeru je torej priporočljivo, da ima otrok neko jutranjo in večerno rutino, ter nek dnevni razpored aktivnosti. Seveda takšnih, ki mu ne dajejo občutek omejenosti in restrikcije, ampak ga veselijo in zaradi katerih se počuti dobro. Rutine, ki služijo njegovemu telesu, ne umu (starša). Tak otrok potrebuje trdno strukturo, ki mu daje smer za optimalni izkoristek njegovih potencialov.

T.i. pasivni fizični možgani pa procesirajo svet, življenje spontano, na izkustven način. Pri tem porabljajo manj fizične energije, zaradi tega so nagnjeni k fleksibilnosti, prilagodljivosti. To pomeni, da takšnemu telesu odgovarja raznolikost glede načina prehranjevanja, dela, učenja, preživljanja časa. Torej čim več svobode, spontanosti… pri vsem. Urnik, tu i potreben. Redni obroki, planirani jedilnik, kakršna koli rutina … vse to lahko vzbuja občutek utesnjenosti. Post temu dizajnu ustreza.

Držati se vnaprej določene rutine, je nepotreben pritisk, ki v takšnem otroku vzbuja občutek omejenosti, neuspeha, krivde. Namesto tega naj se nauči slediti svojemu telesu in delovati iz trenutka v trenutek. Mora se znebiti pritiska: »zdaj moram to in to…« in dobiti občutek izbire; »v tem trenutku lahko to…želim to…«. Seveda – kolikor je to opcija v tem (zaenkrat še) »aktivno« naravnanem tempu in načinu življenja.
V obeh primerih tako lahko starši odigrajo pomembno vlogo. Otrok, ki potrebuje rutino, naj jo ima – takšno, ki služi njemu; otrok kateremu rutina vzbuja občutek utesnjenosti in zavira njegovo kreativnost, pa naj ima vsaj v tistem delu dneva, ko je to mogoče, čim več osebne svobode glede načina preživljanja svojega časa.

In pa seveda; nič manj nismo pomembni mi straši. Tudi sebi moramo zagotoviti način delovanja, ki je pravi za nas; šele potem smo lahko najboljši za svoje otroke.

Katja Zupančič
Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Katja Zupančič

Verjamem, da je tisto, za čemer vsi stremimo: živeti Sebe. Živeti svojo edinstvenost, tisto, kar smo v resnici. Ničesar ni, kar moramo dodati, kar moramo doseči, da bomo dovolj ... le spustiti moramo - tisto, kar nismo, in se osvoboditi. Menim, da je razumevanje sebe in svojega življenja naša »čarobna palčka«. Moje osebno raziskovanje sveta traja že kar nekaj časa in na tej poti sem se srečala z mnogo dragocenimi znanji in pristopi. S spoznavanjem Human Design sistema lahko rečem, da so se mi v zvezi z razumevanjem same sebe in življenja, posamezni koščki zares sestavili v smiselno celoto. Poleg tega, da mi je Human Design pokazal vidik sebe in drugih s popolnoma novega zornega kota, imam prvič v življenju občutek, da sem skupaj s teorijo dobila tudi konkretna navodila za uporabo v praksi. In pa nekakšno olajšanje in dovoljenje, da sem v življenju lahko tisto, kar sem v sebi vedno vedela, da sem. katja-zupancic.com

Dodaj odgovor