Kako izgleda pri nas šolanje doma

Ta korona situacija se je zgodila tako hitro in nepričakovano, da nas je vse ujela nepripravljene.  Tudi nas. Pa vendar smo se morali zelo hitro prilagoditi in smo se. Prvi občutki ob tem, da moramo ostati doma, da bomo postali učitelji svojim otrokom, so bili mešani. Na nek način sem čutila izziv, priložnost, da določene stvari izboljšamo, da morda kaj nadoknadimo, da se povežemo kot družina, da se naučimo bolje in strpneje komunicirati drug z drugim.  Po drugi strani pa sem čutila strah, tesnobo in se spopadala s vprašanji, ali bomo zmogli, ali bomo znali živeti drug z drugim, ne da bi rušili odnos, ki smo ga zgradili, bom uspela vzdrževati mir in prijetno vzdušje v domu in poskrbeti za pozitivno in varno okolje? Bomo znali otrokom ponuditi varnost v tej kaotični in straha polni situaciji? Kakšni bomo prišli iz tega kot osebe in kot družina, ko bo vsega konec?

Zdaj poteka že drugi teden karantene in šolanja na domu. Že od malih nog sem rada prevzemala vlogo učitelja, zato mi tudi tokrat to ni bilo težko, niti tuje. Prvi šolski teden je že uspešno minil, zato to izkušnjo lahko že delim z vami. Kako se je naša družina lotila tega izziva?

Imamo dve punci, drugošolko in četrtošolko. Količina in zahtevnost nalog ene in druge se že precej razlikujeta. Temu ustrezno tudi čas, ki ga ena in druga dnevno porabita za šolo. V nedeljo od učiteljic dobimo tedenske naloge za vse predmete. Jaz že takoj vse te naloge razdelim na pet dni v tednu. Vse to v otroku prijetni in privlačni obliki zapišem na papir in natisnem.  V ponedeljek imata obe šolarki seznam nalog za vsak dan posebej pripravljen.

Dogovorjeni smo, da zjutraj s šolo pričnemo ob devetih. Ko se zbudita, lahko zjutraj pogledata kakšno risanko ali se igrata. Ob osmih imamo zajtrk, potem pa se morata pripraviti na začetek pouka (preobleči iz pižame v trenirko, umiti zobe, si pripraviti delovno mizo). Ob devetih sedita za svojo pisalno mizo z seznamom nalog za ta dan. Rutina je zelo pomembna.

Če kaj ne razumeta ali potrebujete pomoč, pokličeta naju, sicer pa sta samostojni. Drugošolka, če ima dober dan in dobro voljo, naloge zaključi v dobrih dveh urah, če ne upoštevamo še telovadbe, ki je tudi obvezno opravilo na dnevnem redu. Četrtošolka pa potrebuje vsaj dvojno dozo časa. Če upoštevam še popoldanske šolske obveznosti (izdelava makete, risanje ali branje), lahko rečem, da porabi vsaj pet celih ur za šolsko delo.

Da ne bo vse skupaj izgledalo, kot da smo popolna družina s popolnimi otroki, moram izpostaviti tudi težave, ki pri tem nastanejo. Prva in najbolj boleča je motivacija. Pride dan, ko je otrok tako zelo motiviran za delo, da se zapre v sobo in pride ven šele, ko vse konča. So pa tudi dnevi oz. ure, ko otrok nima niti kančka volje, ko mu gre na jok že samo ob misli na šolo, kaj šele, da bi zmogel kaj narediti. Nima volje, nima motivacije, želje, koncentracije, nima ničesar, s čimer bi si lahko pomagal pri spopadanju s šolskimi obveznostmi. Takrat je mučno za vse, za otroka in za nas starše. Veš, da mora to narediti, razumeš njegovo stisko, vseeno postajaš vedno bolj nervozen, ker verjameš, da mora to narediti zdaj, s tem otroka potiskaš v še večjo stisko in takrat moraš najti rešitev.

Na srečo sva starša dva, tako da takrat mora delovati sila obeh. Če jaz ne zmorem mirno pristopiti k problemu, prevzame mož in obratno. Otrok joče, mi pa se moramo umiriti, umakniti, dopustiti trenutek. Ni treba takoj, sploh ni treba zdaj … naj se umiri, naj zajame sapo, naj sam dobi tisti val energije, ki ga bo spodbudil, da nekaj mora narediti. Ne smemo siliti, ko ne gre. Tako naredimo več škode kot koristi, tako podaljšamo rok izvedbe, tako otroku ne dovolimo, da se sam pomiri in sam poišče moč in voljo, se zbere in delo opravi. Verjemite, otroci čutijo odgovornost do šole, še bolj pa do svojih učiteljic. Delo bo opravljeno.

Boriti se moramo ves čas z napetostjo, stresom in nervozo, ki je v tem času prisotna v vseh nas. Truditi se moramo ohranjati mirne živce in otrokom nuditi občutek varnosti. Ni lahko, verjemite.

Ker oba delava od doma, to zdaj skorajda ni mogoče. A nujne stvari je vseeno potrebno opraviti, zato se je treba naučiti delati v drugačnih razmerah, takšnih, kjer je težko doseči stoodstotno koncentracijo, zato je brzdanje negativne energije in ohranjanje mirnega okolja še toliko težje.

Po kosilu pospravimo stanovanje skupaj z otroki in se vsak dan odpravimo za dve, tri ure na njivo, na sonček. Tam imajo veliko prostora, da se razmigajo in sprostijo. Tudi nam paše takšen oddih, saj te karantena in še vse ostale obveznosti (službene, šolske in gospodinjske) izčrpajo.

Zelo pomembno je, da otrokom vnaprej pripravite dnevne obveznosti, ki jih imajo za šolo. Najbolje je, da vse to opravijo v dopoldanskem času, še pred kosilom. Ne pozabite v te obveznosti vključiti tudi telovadbe. Naj se otrok razmiga vmes ali po delu. Lahko mu zavrtite glasbo in naj zapleše, tako se bo tudi sprostil, saj se bo pri tem zabaval. Na igro ne pozabite. Obvezno pustite dovolj časa otrokom za igro. Brez tega vam ne bo uspelo. Če vam uspe najti čas za povezovanje, s skupnimi družabnimi igrami ali drugačnim skupnim druženjem, pa ste zmagali.

Moj mož pa stvari doživlja in dojema takole:

Se strinjam. 🙂

Čim manj stresa vam želim in ostanite zdravi.

Romy