Nadpovprečno inteligenten otrok z negativnimi ocenami

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.
Povezava do predstavitve >>> Odgovorno starševstvo
Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

Nadpovprečno inteligenten otrok z negativnimi ocenami

Pišeta Kim in Neva Pletikos

Predvidevali bi lahko, da je nadpovprečna inteligentnost velika prednost na posameznikovi življenjski poti … A ni vedno tako!

Po Zoranu Milivojeviću “sindrom pametnega otroka” označuje otroka, ki je bil zaradi svoje nadpovprečne inteligentnosti zelo uspešen v prvem delu svojega šolanja. Za svojo uspešnost mu nikoli ni bilo potrebno razviti delovnih navad. Ti otroci se pogosto proti koncu osnovne šole oz. na začetku srednje šole, začnejo srečevati s številnimi težavami.

To so otroci, ki imajo leta dobre ocene, čeprav doma praktično nič svojega časa ne namenijo šolskemu delu. Če je bil ta otrok vsaj malo pozoren pri pouku in je pazil kako se obnaša, je imel zelo verjetno odličen učni uspeh.

In kje pride do težav?

Opažava, da pametni otroci razvijejo strategije, s pomočjo katerih dobijo dobro oceno ne da bi se zanjo trudili. Npr. prepoznajo kakšna vprašanja večinoma postavlja učitelj, pri poštevanki so dovolj iznajdljivi, da se je ne naučijo na pamet, ampak uporabijo kakšno drugo strategijo (mimogrede – ogromno otrok, ki so nadpovprečno inteligentni si pri poštevanki pomaga na prste), plonkajo, predvidijo katero snov lahko spustijo in še vedno dobijo dobro oceno, preračunajo za katere ocene se jim izplača bolj truditi in za katere ocene to ni potrebno.

Vse to so strategije, ki so lahko zelo koristne. A če jih kombiniramo z večjo količino snovi, bolj zahtevno snovjo (ki je ne razumejo že takoj ob prvem branju) in pomanjkanjem učnih navad in strategij, pride do velikih težav.

Vse dokler gradiva ni preveč, lahko pametni otroci z malo improvizacije in kreativnosti pridobijo visoko oceno. Kasneje, ko je gradiva več, postanejo prav ti isti otroci neuspešni. Precenijo svoje sposobnosti in se odločijo za kampanjsko učenje. Bolj pametne kot se zaznavajo, krajši rok za predelavo gradiva si namenijo.

V zadnjem času imava na individualnem svetovanju vse več nadpovprečno inteligentnih otrok in mladostnikov, ki imajo negativne ocene. Ki ne vedo, če bodo zdelali letnik. Ki bi se radi prepisali na drugo šolo. Ki so izgubili interes za šolsko delo, ker so prvič v življenju neuspešni. Ki ne verjamejo več vase in v svoje sposobnosti. Ki enostavno verjamejo, da je šola prezahtevna.

Iz nadarjenega otroka, ki verjame v svoje sposobnosti tako dobimo otroka, ki je prepričan, da ni dovolj pameten – ki je pripravljen obupati.

Otroci verjamejo, da je v šoli neuspešen tisti, ki je “glup”. Verjamejo, da sta uspeh in “neumnost” povezana. Bolj, kot si neumen, več se moraš učiti. Kmalu se zgodi to, da otrok svoj neuspeh dojema kot znak svoje “gluposti” oz. neinteligentnosti. To hitro vpliva na samopodobo. Prej je otrok mislil, da je pameten, a zdaj vidi, da temu ni tako.

Pri zelo ambicioznih otrocih lahko neuspeh zaradi pomanjkanja delovnih navad vodi celo v depresijo, samodestruktivna vedenja in druge težave.

Kaj lahko naredimo?

  • Otroka učimo, da nesposobnost in neuspešnost nista sinonima.
  • Spodbujajmo oblikovanje učnih in delovnih navad ne glede na otrokove sposobnosti.
  • Če je otrok izjemno inteligenten včasih pomaga, da ima zapolnjen dan. Ko bo imel za učenje (pre)malo časa, bo primoran izboljšati svoje učne strategije, posledično bo pridobil tudi delovne navade.
  • Učimo ga, da tudi zelo sposobni lahko hitro postanejo neuspešni, ker ne vlagajo dovolj truda. Tako velja v športu in na vseh drugih področjih življenja.
  • Otroku dopovemo, da se uči predvsem z ritjo (Rečemo, da mora uriti ritne mišice, če želi biti pri svojem učenju uspešen – ker mora za mizo sčasoma zdržati vsaj 1 uro).
  • Dokler otrok ne oblikuje delovnih navad in rutine, mu učenje predstavlja odpor. A odpor izgine v trenutku, ko jih otrok oblikuje.
  • Ko enkrat pride do težav poskrbite, da mu daste jasno vedeti, da verjamete vanj. Taka situacija vpliva na otrokovo samopodobo, potrebuje zunanjo potrditev njegovih sposobnosti.

Ko svetujeva mladostnikom, pogosto pomaga, da kot nevtralni osebi (nisva ne starš, ne šolski strokovni delavec) otroku poveva, da verjameva vanj in v to, da lahko s konkretnim načrtom dela doseže želeni cilj. Poveva mu, da lahko skupaj naredimo načrt, ki ne bo vključeval učenja čez cel dan, niti odpovedovanja aktivnostim, ki jih rad počne. Bo pa tak načrt zahteval njegovo doslednost in odgovornost. Če je pripravljen narediti načrt in se ga v kar se da največji meri držati, je to največ kar lahko v tem trenutku naredi. Če se slučajno ne bo izšlo mu povemo, da mu bomo stali ob strani in da mu bomo pomagali poiskati novo rešitev. S tem otroka osvobodimo bremena, kar vpliva na njegovo testno anksioznost, hkrati pa mu damo vedeti, da je izvedba načrta njegova odgovornost. Do sedaj se nama še ni zgodilo, da se otrok oz. mladostnik načrta ne bi držal. Ko potrebujejo pomoč in jim mi pokažemo neko možno rešitev, jo navadno zagrabijo z obema rokama. In tudi, če cilj ni dosežen otroka naučimo kako naj se s tem spopade.

Neva Strel Pletikos

Neva Strel Pletikos

Sem univ.dipl.pedagog, prof.sociolog, transakcijska analiza – counsulter, NLP – praktik coach, s končnami dvoletnim usposabljanjem iz teorije izbire.

Vabljeni na mojo stran cor.si

Rezervirajte si termin za 20 minutno brezplačno svetovanje po telefonu. Ponujamo pa tudi druge oblike svetovanj glede vzgoje oziroma učnih težav. Prijavite se na naslov info@cor.si.
Neva Strel Pletikos
Ocena:
[Skupaj: 2 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor