Za ekstrovertirane: 15 načinov, kako biti boljši starš svojemu introvertiranemu otroku

Zmedeni ste. Vaš otrok se ne obnaša tako, kot ste se vi, ko ste odraščali. Neodločen je in zadržan. Namesto da bi se vključil v igro, raje stoji v ozadju in opazuje druge otroke. Z vami se pogovarja v nedogled – včasih kar blebeta, pripoveduje vam zgodbice, včasih pa je popolnoma tih in nikakor ne morete ugotoviti, kaj se dogaja v otrokovi glavi. Veliko časa preživi sam v svoji sobi. Učiteljica vam je omenila, da bi si od njega želela več sodelovanja z razredom. Njegovo družabno življenje je omejeno na dve osebi. In kar je najbolj čudno, povsem zadovoljen je s tem.

Čestitke: vaš otrok je introvertiran.

Prav nič nenavadno ni, da ekstrovertirane starše skrbi za svoje introvertirane otroke in se celo sprašujejo, če je njihovo vedenje normalno z duševnega in čustvenega vidika. Seveda lahko tudi otroci prav tako kot odrasli trpijo zaradi tesnobe in depresije. Pomembno je, da se zavedamo, kakšni so simptomi depresije pri otrocih; ker včasih odmaknjenost od prijateljev in družine ter pomanjkanje energije sporoča nekaj več kot le introvertiranost.

Veliko introvertiranih otrok pa vseeno ni prav nič depresivnih ali tesnobnih. Obnašajo se tako, kot se, ker je to pač njihov značaj. In bolj kot boste sprejemali njihovo naravno introvertirano naravo, srečnejši bodo.

Kako ravnati z vašim introvertiranim otrokom

Zavedajte se, da ni prav nič nenavadnega ali sramotnega biti introvertirana oseba

Introvertiranih ljudi sploh ni tako malo. Številke seveda od ene do druge raziskave nihajo, ampak v grobem gre recimo za 30-50 odstotkov celotne ameriške populacije (Za Slovenijo ni podatka, vendar verjamem, da se številke gibljejo v podobnem okvirju). Primerov uspešnih introvertiranih oseb je veliko, naj naštejemo le nekaj njih: Bill Gates, Emma Watson, Warren Buffett, Courteney Cox, Christina Aguilera, J.K. Rowling, Abraham Lincoln, Mati Terezija in Mahatma Gandhi.

Razumite, da otrokov značaj izhaja iz njegove biologije

Mislite, da bo lahko vaš otrok preprosto prerasel svoj odpor do rojstnodnevnih zabav? Pomislite še enkrat. Introvertirani in ekstrovertirani možgani so popolnoma drugače »zvezani«, pravi doktor Marti Olsen Laney, avtorica knjige Skriti darovi introvertiranih otrok. Piše o tem, da je otroški značaj prirojen (vseeno pa imajo starši pomembno vlogo pri negovanju tega značaja).

Introvertirani in ekstrovertirani možgani uporabljajo različne nevrotransmitorne poti in ekstrovertirani ljudje uporabljajo različne strani svojega živčnega sistema (introvertirani ponavadi raje uporabljajo parasimpatično stran, kjer gre za sistem »počitka in premlevanja« v nasprotju s simpatično stranjo, ki sproža reakcijo »boj, bežanje ali zamrznitev«). Več od tega, raziskava, objavljena v reviji nevroznanosti, je odkrila, da imajo introvertirani ljudje debelejšo sivo materijo v svojih prefrontalnih skorjah, to pa je območje možganov, ki ga povezujemo z abstraktnim mišljenjem in sprejemanjem odločitev. Če se vam zdi, da je vaš otrok bolj previden in zadržan od svojih ekstrovertiranih vrstnikov, ste lahko pomirjeni, saj gre za popolnoma biološki razlog.

Otroka novim ljudem in situacijam predstavljajte kar se da počasi

Introvertiranim ponavadi ni ravno lahko v novem okolju ali ob novih ljudeh, lahko občutijo tesnobo ali postanejo pretirani vznemirjeni. Če se bliža nek družabni dogodek, ki se ga boste udeležili, ne pričakujte, da bo vaš otrok kar takoj skočil v akcijo in klepetal z drugimi otroci takoj, ko jih bo zagledal. Če je le mogoče, pojdite tja, kar se da zgodaj, da se bo otrok navadil novega okolja in bo dobil občutek, da drugi ljudje vstopajo v  prostor, ki ga on že pozna.

Obstaja tudi možnost, da pustite otroku stati na varni razdalji, stran od glavnega dogajanja – mogoče najbolje v vaši bližini, kjer se bo počutil varno – naj le opazuje situacijo nekaj minut. Tiho opazovanje jim pomaga procesirati stvari okoli njih.

Če ni možno, da pridete dovolj zgodaj ali da bi otrok dogajanje opazoval, se z otrokom o vsem skupaj prej pogovorite. Pogovor o tem, kdo bo prišel, kaj se bo tam najverjetneje dogajalo, kako bi se otrok lahko počutil in kaj bi se lahko z drugimi pogovarjal, bo zadevo naredil za otroka lažje sprejemljivo.

Če je vaš otrok nervozen zaradi začetka novega šolskega leta, naj obišče svoj razred v vašem spremstvu, predstavite ga njegovi učiteljici in skupaj poiščita stranišče, jedilnico in njegov prostor v garderobi, še preden se začne norišnica prvega šolskega dne.

Ne glede na novo situacijo, na katero otroka pripravljate, si zapomnite: delajte počasi in ne obupajte. Ne dovolite izmikanja, sprejmite pa njegove meje, čeravno so videti ekstremne.Skupaj počasi in postopoma stopajta proti stvari, ki otroka vznemirja.

Opomnite otroka, da se vedno lahko umakne od družbe, če bi se počutil vznemirjenega ali preveč utrujenega

Medtem ko ekstrovertirani ljudje iz družabnosti črpajo energijo, jo le ta črpa iz introvertiranih. Če je vaš otrok že nekoliko starejši, se lahko opraviči in odide nekam, kjer je bolj tiho ali v drugo sobo, na primer v kopalnico ali ven. Če pa gre za manjšega otroka, pa sam najbrž ne bo opazil, kdaj postane izčrpan, zato boste vi tisti, ki morate znake utrujenosti opaziti in ukrepati.

Otroka pohvalite, kadar sam stori nekaj, kar zanj ni lahko

Dajte mu vedeti, da njegovo dejanje občudujete. Recite mu, na primer »včeraj sem videla, kako si se pogovarjal s tistim novim fantkom. Vem, da to ni bilo lahko zate, ponosna sem, da si to storil.«

Opomnite otroka, kako je užival v situaciji, katere ga je bilo sprva strah

Recite »mislil si, da boš nesrečen na tisti rojstnodnevni zabavi, ampak spoznal si kar nekaj novih prijateljev«. S pozitivnim opogumljanjem kot je to, bo otrok sčasoma sposoben sam od sebe regulirati svoje občutke in izčrpanost.

Pomagajte otroku negovati njegove strasti

Vaš otrok bo imel najbrž precej intenzivne – in lahko dokaj unikatne – interese. Dajte mu torej možnost, da tem interesom sledi. Pomagajte svojemu introvertiranemu otroku uspeti v ekstrovertiranem svetu. Šport in taborniki so lahko za nekatere otroke odlična stvar, ampak ne pozabite gledati stran od že utrnjenih poti in razmislite, če bi vašemu otroku morda bili bližji krožki, ki se ukvarjajo z znanostjo. Zagnano udejstvovanje pri neki aktivnosti lahko prinese otroku srečo, dobro počutje in samozavest, obenem pa otroku nudi možnost za socializacijo z drugimi otroci, ki imajo enake interese (in mogoče celo podoben značaj).

Pogovorite se z otrokovimi učitelji o njegovi introvertiranosti

To bo otrokovim učiteljem v veliko pomoč pri interpretaciji vedenja. Nekateri učitelji napačno domnevajo, da introvertirani otroci ne govorijo veliko v razredu zato, ker jih stvar ne zanima ali celo ne sledijo snovi.

Nasprotno, introvertirani učenci so lahko zelo pozorni v razredu, ampak večkrat raje poslušajo in opazujejo kot pa da bi aktivno sodelovali.

Obenem pa bo zavedanje o introvertiranosti otroka lahko učitelju omogočilo, da otroku v tem smislu primerno pomaga in sodeluje pri otrokovem navezovanju stikov, sodelovanju v skupinah ali predstavljanju svojega dela razredu.

Otroka naučite, da se bo znal postaviti zase

Otroka naučite, kako glasno in odločno lahko reče odnehaj ali ne, kadar bi drug otrok posegel po njegovi lastnini. Če bi se dogajalo nad otrokom nasilje v šoli ali bi imel občutek neenakovredne obravnave, ga spodbudite, da bo govoril z odraslim ali celo s samim storilcem dejanja, ki ga je zmotilo. Introvertirane otroke moramo naučiti, da je njihov glas pomemben.

Poskrbite, da bo otrok vedel, da ga poslušate

Poslušajte otroka, postavljajte vprašanja, spodbudite ga, da se vam odpre. Veliko introvertiranih odraslih in otrok se spopada s tem, da se ne počutijo »slišani« s strani drugih ljudi. Introvertirane osebe »živijo navznoter in potrebujejo nekoga, da jih potegne ven. Brez starša, ki bi otroka poslušal in za njim ponovil to, kar misli (kot nekakšen odmev), bi se lahko izgubil v lastnih mislih.

Zavedajte se, da vaš otrok mogoče ne bo prosil za pomoč

Introvertirani ljudje svoje probleme pogosto ponotranjijo.  Vaš otrok se mogoče ne bo hotel pogovarjati o težki situaciji, s katero se spopada v šoli ali ob svojem prijatelju, kljub temu, da si to želi ali bi mu pomoč odraslega prišla prav. Še enkrat, postavljajte vprašanja in poslušajte svojega otroka – nikakor pa ga ne zaslišujte.

Ne označujte svojega otroka kot »sramežljivega«

Sramežljivost je beseda, ki nosi negativno predispozicijo. Če bo vaš introvertiran otrok slišal besedo »sramežljiv« večkrat, bi lahko mislil, da je njegovo nelagodje ob ljudeh nekaj stalnega in ne občutek, ki bi ga lahko nadziral. Celo več, »sramežljiv« se fokusira na zadržanost, ki jo občuti in mu ne pomaga razumeti, da je njegova umirjenost dejansko njegov introvertirani značaj.

Ne skrbite, če ima vaš otrok le enega ali dva dobra prijatelja

Introvertirani ljudje v odnosih iščejo globino in jih količinsko ne potrebujejo veliko. Raje imajo manjši krog prijateljev in jih ponavadi ne mika, da bi bili »priljubljeni«.

Ne jemljite osebno, ko otrok potrebuje čas zase

Karkoli povleče vašega otroka iz njegovega notranjega sveta – kot so, recimo, šola, druženje ali celo uvajanje nove rutine – ga bo izčrpalo. Ne bodite prizadeti in ne mislite, da otroku druženje z družino ne pomeni veliko, če si bo želel nekaj časa preživeti sam v svoji sobi, ko bo bral knjigo, se usedel za računalnik ali se igral namišljeno igro. Po vsej verjetnosti si bo takoj, ko bo spet zbral dovolj energije, želel preživeti nekaj časa tudi z drugimi člani družine.

Veselite se otrokovega značaja

Ne le, da otroka sprejmete takšnega, kakršen je; cenite ga, ker je takšen. Introvertirani otroci so ponavadi prijazni, obzirni, osredotočeni in zelo zanimiva družba, vse dokler so v okolju, ki jim ustreza.

Jennifer Granneman