Od zibelke pa do groba najlepša je starševska doba
O lepih straneh zakonskega življenja in starševstva se malo govori. Veliko več se govori o odgovornostih in pomanjkanju denarja za vzgojo otrok.
“Boš videla, ko se poročiš in dobiš otroka! Uživaj, dokler lahko!” Kolikokrat sem to slišala, preden sem se poročila! Pravzaprav čestitam sama sebi, da sem se opogumila za tak korak, navzlic zgodbam bolj izkušenih o prav nič zabavni usodi, ki me bo doletela po pristanku v zaporu, imenovanem “Zakon”. Srečna okoliščina zaljubljenosti je to, da ji ni mar ne za komentarje ne za napovedi, saj bi se drugače težko kdo odločil stopiti na “nori kamen”, če bi poslušal posamezne izkušnje tistih, ki so se “ujeli”. Zakon je postal vir navdiha za ljudi, željnih norčevanja. Slika, ki si jo lahko sestaviš iz vicev o zakonu, izgleda nekako takole:
Ženska z združitvijo v zakonsko zvezo dobi vlogo sobarice, kuharice, nima časa zase, ko dobi otroke, ne more več potovati, je kot z okovi vezana na dom. Mož ji nič ne pomaga, je zanjo kot še en otrok. Njen debeli, plešasti mož bo izgledal bolje od nje, ko postane star, dovolj je, da ima šarm in bo glavni samec v kraju. Življenje gospodinje bo pustilo sledi utrujenosti po obrazu in telesu in nobena šminka tega ne bo zmogla zamaskirati. Bolje bi ji bilo, če bi se poročila z bogatim, ker ljubezen tako ali tako izpari v realnosti življenja.
Niti moški z njihove točke gledišča niso šli dosti bolje skozi. Moški gara na delu od jutra do večera, da bi prehranil svojo družino. Ko plača račune in mu žena pobere preostanek plače, nima niti za pivo. Žena mu stalno najeda, od nekdanje lepotice se spremeni v zajedljivega zmaja. Ko se po napornem delu vrne domov, ga pričaka vsa nervozna z jokajočimi otroki, tako da se niti ne more spočiti kot človek. Majhni otroci bodo zrasli v veliko skrb, ki bo postala stroj za sesanje denarja.
Potem se pritožujemo, da je vse manj otrok in kako mladi vse pozneje vplujejo v zakonski pristan. O lepih straneh zakonskega življenja in starševstva se malo govori. Veliko več se govori o odgovornostih in pomanjkanju denarja za vzgojo otrok. Vse to je v redu. Ampak kaj, ko ima medalja dve strani.
Noben ti ne pove, da ti potovanja ne bodo več tako pomembna, ko dobiš otroka, ker si na najpomembnejšem potovanju svojega življenja. Na potovanju, ki te uči biti odgovornejši do sebe, svoje družine in ostanka sveta. Ki te izpolnjuje, ker imaš cilj, za katerega živiš. Na katerem se učiš, kako izvleči največ iz svoje osebnosti in si boljši človek. Najlepša zabava ti bo odkrivanje radosti v vsakodnevnih malenkostih s svojimi otroki. Vsa življenjska nezadovoljstva zaradi pomanjkanja denarja/prostega časa/spanca izginejo, ko otrok zboli, čeprav ima samo malo vročine. Tedaj te resničnost stavka “samo da smo živi in zdravi, nič drugega ne potrebujemo” zadene kot strela. Bleščeče luči niti enega mesta ne morejo zasenčiti bleščanja v otroških očeh, ko zvedavo odkriva čudovit svet, ki ga obkroža.
Zakaj ženske v materinstvu zacvetijo? Zato, ker so rodile oči, ki jih bodo vedno gledale z ljubeznijo in v odsevu katerih boste vedno lepe. Vedno me gane resnična zgodba o nekem malem dečku, iz katerega so se otroci norčevali, da ima grdo mamo, ki pri tem še ni dovolj pametna. “Poglej, kakšno mamo imaš! Poglej, kako izgleda!”, so mu govorili. Kaj jim je deček odgovarjal? “Meni je moja mama najlepša in najboljša na svetu, saj je edina, ki jo imam.”
Srečni smo mi starši, da imamo majhne rokice, ki nas z radostjo objemajo! Srca, ki nam oprostijo obnašanje, ki se ga sramujemo, celo ko sami sebi ne moremo oprostiti. Ljubezen, ki nam ne pusti, da bi omagali in se predali, ko nam breme materializma postane pretežko. Naše male zvezdice, ki nam odraslim, izgubljenim v labirintu hedonističnega sveta, v katerem se meri kdo kaj ima in tam, kjer je spredaj, spet ni dovolj, svetijo na stezo, po kateri moramo iti, če za naše otroke želimo boljši jutri.