Starši, ne dopustite, da vaši otroci odrastejo v bedake

Na rojstnodnevni zabavi med vikendom sem videla, kako je deklica stara nekje 5 ali 6 let porinila majcenega fantka, ki se šele dobro uči hoditi, zato da bi se po toboganu spustila prva. Mamica te deklice je rekla le »ups! Pazi na malčke.«

Medtem se je mali fantek soočal s hudo bolečino zaradi stisnjenega prstka, deklica pa je stekla stran brez opravičila. Mislim, da svoje mame niti ni slišala. Z mamo odrinjenega fantka sva se spogledali in vem, da sva bili enakih misli: A me zafrkavaš?

In to še daleč ni edini primer. Takšne dogodke spremljam prav vsak dan, starši puščajo svoje otroke, da se ti obnašajo kot bedaki, ne da bi jim vsaj razložili, kaj so naredili narobe. Članki, ki jih kar naprej videvam na internetu, po večini takšno početje spodbujajo, češ da naj starši svoje otroke pustijo in naj sledijo načelu »naj ugotovi sam«. Vsi se tako zelo bojijo biti helikopterski starši, da bodo njihovi otroci prej s palico nekomu iztaknili oko, preden bodo skočili zraven. Nadzorovanje svojih otrok je pa tako ali tako spoznano za sodobni smrtni greh.

Se vam ne zdi, da je skrajni čas za uvedbo nekega zdravega ravnovesja?

Ne razumite me narobe, popolnoma se strinjam z idejo, da morajo otroci stvari odkrivati sami. Prav vsi, ki me dobro poznajo, vam lahko povedo, da sem precej daleč od helikopter mame in sem veliko bližje tistim, ki pustijo vzgoji prosto pot. Večkrat se hecam in rečem, da je neodvisnost mojih 5 in 9 let starih otrok rezultat tega, da jih občasno zanemarjam. Vesta, kako si sama pripraviti zajtrk, ker mami ob sobotah pač rada še malo poleži. Res, nikakor ne bdim ves čas nad njima.

Ampak mislim pa, da resnejše socialne težave kot so kesanje, obžalovanje, radodarnost, spoštovanje osebnega prostora, nadlegovanje in fizično nasilje zahtevajo prisotnost in nadzor bolj kot so ga deležne ta trenutek. Če je kdaj obstajal primeren čas za starševsko posredovanje, potem je to zdaj.

Seveda se bo mogoče otrok, ki se obnaša kot bedak ves čas in nikakor ne razmišlja o počutju drugih, od svojih vrstnikov naučil, da njegovo vedenje ni družbeno sprejemljivo. Mogoče ga bodo dovolj preganjali, da se bo odločil premisliti svoja dejanja in bo magično spoznal, kje v njih tičijo napake. Ampak za kakšno ceno? Koliko bo takšnih, ki jim bo škodoval, koliko potencialnih prijateljev za igro bo odvrnil stran, preden se bo tega naučil? In kaj, če tega vseeno nikoli ne bo dojel? Kako je torej »naj ugotovi sam« učinkovalo nanj? Stvar je v tem, da so otroci zlahka nesramni. S tem so se pač rodili. Ste se že kdaj družili z dojenčkom? Pravi egoisti so, kajne? Dojenčki so egoisti in zahtevajo zadovoljevanje svojih potreb ob nas, pri tem se ne obremenjujejo z nelagodjem, ki nam ga mogoče povzročijo. Kričijo vam v ušesa in vas ščipajo za bradavice, brez slabe vesti vas vlečejo za lase in vse to počnejo, dokler v smehu ne rečete »no, no, zdaj bo pa dovolj«.

Naša naloga v vlogi staršev je, da jim ta egoizem spravimo iz misli. Seveda bomo že veliko naredili, če jih naučimo, da so prijazni in spoštujejo druge, ampak še vedno moramo posredovati fizično, kadar naš otrok komu škoduje, spustiti se moramo na nivo svojega in oškodovanega otroka ter obema reči »živijo mali, vem da nisi hotel, ampak stopil si mu na prste. Vidiš, da zdaj joka? Vidiš, da je žalosten? Mogoče bi se počutil bolje, če se mu opravičiš in ponudiš objem.«

Takšne učne ure empatije ne pridejo same od sebe. Vsak otrok ni zmožen do tega znanja priti sam, zato naj velja za vsak incident, ko naš otrok koga poškoduje psihično ali fizično, da smo kot starši prisotni fizično in emocionalno. Moramo se vmešati v dogajanje in za trenutek pač zaigrati helikopter starša. To je najmanj, kar lahko naredimo zase in za svoje otroke.

Če ne bomo, bo nekdo ob oko.

Kristen Mae