Jok je razbremenitev in mehanizem za preprečevanje travme
Z ljubečim poslušanjem jadramo skupaj z otrokom skozi njegov čustven tornado. (Ana Bešter Bertoncelj)

Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Jok je razbremenitev
Jok je naravni mehanizem, kako iz svojega telesa izločiti stres. Jok pomaga živčnemu sistemu, da se “preklopi” iz simpatičnega živčnega sistema v parasimpatični.
Tako kot telo, ko gremo na malo ali veliko potrebo izloči vse, kar je treba fizično izločiti iz telesa ob prebavljanju hrane, tako je jok eden od najboljših načinov, kako iz telesa izločimo odvečne čustvene »ostanke«, ki jih telo mora izločiti, da bi se lahko spet povrnilo v notranje ravnovesje.
Beseda emocije – e•mo•vere izhaja iz Latinske besede ’emotion’, ki pomeni to ‘move out’ or to ‘move through” (izločiti ali spustiti skozi). Emovere pomeni energija v gibanju, zato gre tudi za energijsko razbremenitev in vzpostavljanje energijskega ravnovesja.
Žal velikokrat straši (ker ne znamo drugače ali se nam zdi to smiselno in pravilno), pri otroku ta NARAVNI mehanizem vse prevečkrat blokiramo in s tem otrokovemu telesu preprečujemo, da bi lahko telo samo vzpostavilo nazaj porušeno ravnovesje.
Moj namen ni kritizirati vzgojo staršev. Tudi sama se kot mama že 10 let učim in iščem ravnovesje kako voditi otroka, kako mu postavljati jasne zdrave in ljubeče meje, ga »vzgajati«, vendar pri tem ohranjati najin odnos in stik varen, predvsem pa kako otroku pomagati, da ob frustracijah, ki jih dnevno doživlja in izkušnjah, ki so velikokrat zanj lahko težke in naporne, dobiva izkušnje, kaj pomeni sproščeno telo. Sproščeno telo je varno telo. Sproščeno telo pomeni, da znotraj telesa ni blokad, da ni stalnih mišičnih kontrakcij, da ni potlačenih čustev, da ni zastale energije, kar posledično pomeni, da otrok v telesu čuti, da je VARNO. To pomeni, da njegov živčni sistem deluje v tistem načinu (parasimpatični živčni sistem), ki mu omogoča, da se lažje uči, da lažje sodeluje, da v njegovih možganih nastajajo nove in nove povezave (temu se reče integracija možganov).
Jok NI IZSILJEVANJE, tudi če to na zunaj tako izgleda. Jok NI ZA BREZ VEZE. Otrok ne joka KAR TAKO. To je njegov način komunikacije. Lahko s tem išče stik, lahko je znotraj njega nemir, ki ga ne zna umiriti, lahko potrebuje sprostitev.
Kaj storiti, ko otrok trmari?
Šele ko boste razumeli, da otrok ne trmari zato, da vas nervira, da to ni njegov način, da bi se boril proti vam, temveč da brani sebe, svojo celost in da se do zadnjega diha bori s svojimi občutki, ki z močjo tornada besnijo v njem, bo pot ravnanja s trmo zavila daleč stran od obstoječe.
Ko otrok trmari in se morda celo meče po tleh ter uveljavlja svoje, starši večinoma začnete razmišljati, kaj delate narobe oziroma česa ne delate, da se vaš otrok tako »grozno« in »nekulturno« obnaša. Prav nič vam ne pomagajo pogosti komentarji in očitajoči pogledi mimoidočih, ki hočeš nočeš tako izražajo svoj pogled na vzgojo mladih mamic. Vendar vprašajte se drage mame, ali želite odobravanje gospe, ki ste jo verjetno srečale prvič in zadnjič v življenju, ali želite vašemu otroku pomagati in ga sčasoma naučiti, kako ravnati s svojimi čustvi in občutki?
Ali to pomeni, da naj starši pustijo, da se njihovi otroci neprestano mečejo po tleh in kričijo na ves glas? Ne. Nikakor. To pomeni, da morajo mame najprej počistiti s svojimi občutki krivde, ko otrok to dela, ker so v dani situaciji neustrezni in v napoto. To pomeni, da morajo dokončno iz glave odsloviti prepričanje, da mame, ki imajo otroka, ki trmari, ne znajo vzgajati. Namesto tega je pomembno, da spoznate in razumete, da se ob konfliktnih situacijah (kakršna ta vsekakor je), zbujajo vaše zgodbe, ki pogosto nimajo zveze s tem, kar otrok dela, ampak so vaša zapuščina, ki prihaja na dan in ovira vaš ustrezen odziv. Poleg tega je čas, da razumete, da je to lahko razvojna faza otroka, ki je nujno potrebna za to, da se otrok lahko čustveno, duševno in socialno razvije. In da je zelo odvisno, kako bo otrok šel čez to fazo predvsem od tega, ali ga boste v tem njegovem viharju znali najprej slišati, ga podpreti, hkrati pa mu dati oporo in okvir, znotraj katerega se bo ob vas zmogel začutiti, nato pa umiriti oziroma regulirati, kasneje pa samoregulirati.
Kako to storiti? Najprej moramo starši v sebi najti trdnost in stabilnost, potem pa otroku (vsaj kdaj) omogočiti, da začuti, kar se dogaja v njem, da to lahko doživi z vsako celico svojega telesa, da mu je dovoljeno, da se v njem razbesni nevihta, ki pa ob vaši prisotnosti počasi oslabi in mine. Neprecenljiva izkušnja, ki je nikakor ne morete dopustiti, če ob otrokovem »izbruhu« začnete s stavki: »To pa ni lepo.«, »To se pa ne spodobi.« Ali tako kot je rekla zadnjič ena gospa: »O trmica mala. Že kar iz navade trmari ali kako?«
Z izkušnjami boste spoznali, da tako kot val pride in gre, tudi izbruhi pridejo in grejo. Da so del odraščanja. Da so neprijetni tako da za otroka, kot starša. Kako bomo pa jadrali čez te valove, pa je odvisno od nas staršev.
Jok je naravni mehanizem, ki preprečuje travmo ali jo razrešuje
Zavedam se, da je naslov današnjega članka lahko za koga šokanten, vendar mi je pomembno, da o tem pišem in govorim.
Pred 7 leti, ko sem začela ustvarjati svoje vsebine za starše na strani Ljubeča mama, takega članka ne bi napisala. Niti sama še nisem bila zrela za to, pa tudi širša publika še ne. Morda je to zgolj moja (napačna) ocena. V teh vmesnih letih, se je ogromno staršev (tudi zaradi strani in skupin, ki širimo znanja, kot jih delim sama) začelo bolj zavedati, da lahko na podlagi raziskav možganov, na podlagi nevrobiologije, epigenetike in drugih znanj, ki nam dajejo vpogled v medosebne odnose in človeško telo, da so vzgoja in odnosi v primarni družini direktno povezani s tem, kako otrok zgradi svoje telo, svoj živčni sistem, strukture v možganih in kako deluje v svojem življenju. John Bowlby (avtor teorije navzanosti) je o tem govoril že v 50. letih prejšnjega stoletja, pa je bil izključen iz svojih krogov, ker je bila takrat ideja, da je vedenje otroka povezano s tem, v kakšnem odnosu je z njim mama, popolnoma nesprejemljivo. Danes vemo, da je imel prav.
Kaj je travma? Travma je odziv telesa. Travma ni sam dogodek, ampak je nekaj za telo travmatično, če je ta dogodek za telo in za živčni sistem tak, da je vsega preveč, premočno in prehitro. Ko se otrok počuti ogroženega, najprej poišče občutek varnosti preko mehanizma, ki mu omogoča socialno povezovanje. Vključi se en del živčnega sistema, ki mu rečemo parasimpatični živčni sistem (ventralni del vagusa), kar konkretno pomeni, da otrok avtomatično išče stik z mamo ali očetom (varno osebo), ker to pomiri njegovo telo. Če se to zgodi, se otrok umiri. Če občutka varnosti ni, se vključi druga akcija. Otrok se začne boriti ali bežati, pri tem mu pomaga simpatični živčni sistem, ki omogoča telesu, da se pripravi za boj ali beg (mišice se napnejo, srce hitreje črpa kri, poveča se hitrost dihanja). V tem trenutku otrok lahko z jokom komunicira, da potrebuje občutek varnosti ali pomoč pri umirjanju. Če niti ta akcija ne pripelje do občutka varnosti in sprostitve, lahko telo vključi še zadnjo linijo obrambe, to je zmrznitev. Tukaj se zopet vključi parasimpatični živčni sistem (vendar drugi del – dorzalni del vagusa). To je NAČIN ZAŠČITE za telo. Ko nevarnost mine, je pomembno, da se telo »preklopi« nazaj v stanje sprostitve, kar pa gre tako, da se telo najprej preklopi na simpatični živčni sistem, ki mu omogoča SPROSTITEV energije, ki se je nabrala v drugem koraku, pa se ni uspela porabiti in se je zamrznila in preko tega nazaj v končno sprostitev telesa. Kar je tudi razrešitev in razbremenitev dogajanj v telesu z namenom, da se telo vrne v homeostazo.
Kako torej JOK preprečuje travmo ali jo razrešuje? Jok je naravni mehanizem, ki telesu omogoča, da pride do sprostitve in občutka varnosti, kar pomeni, da otroku teh občutkov in preživetvene energije, ki se aktivira ob veliki ogroženosti, ni treba potlačiti. To se zgodi čisto na telesni ravni kot odziv telesa na ogroženost. Če je imel otrok zelo težko izkušnjo (kaj je to, je odvisno od starosti otroka, o njegove kapacitete za soočanje s stresom, od občutljivosti njegovega organizma, od zaščite, ki jo je dobil iz okolice, …), pa so prav čustveni izbruhi velikokrat lahko POT NAZAJ do sprostitve in so izbruhi pravzaprav način, ki ga otrokov organizem uporablja, da bi razrešil notranje blokade.
Zato je nujno, da začnemo na jok gledati z drugega kota, kot smo to delali do sedaj, kajti ko razumemo dinamiko, ki sem jo danes razložila, smo šele na začetku. Zdaj nas čaka učenje, kako otroka v tem podpreti.
In ne … to ni permisivna vzgoja. Permisivna vzgoja je, če otrok zajoka in mu dam, kar želi. Držanje prostora joku in omogočanje takšne sprostitve, ki sem jo danes opisala, pa na drugi strani zahteva starša, ki razume proces, ki zmore držati prostora za otrokov proces, ki se vmes ne vključuje v ta proces s svojimi nerazrešenimi zgodbami in travmami, ampak jih predeluje izven odnosa z otrokom, zato da je potem lahko na nek način zunanja “maternica”, kjer se lahko rodi celoten proces od razbremenitve, razrešitve in so končne sprostitve. Dokler se bomo pogovarjali ali je to permisivno ali ne, sploh kot družba ne moramo stopiti na naslednjo stopnjo, kjer te procese lahko razumemo in jim damo pomembno mesto pri otrokovemu razvoju in razvoju celotne družbe, kajti to zahteva tudi od vsakega starša, da aktivno in zavesno razrešuje ob otrokovemu odraščanju SVOJE zgodbe, celi SVOJE RANE in razrešuje SVOJE travme.
- Jok je razbremenitev in mehanizem za preprečevanje travme - 6. 4. 2022
- Otopelost - 11. 11. 2021
- Kako spodbuditi otroka k sodelovanju? V pomoč vam bodo ta tri orodja - 6. 3. 2021