Kaj se je zgodilo z mojim ljubkim, prijaznim sinom?

Kaj se je zgodilo z mojim ljubkim, prijaznim sinom?

Ravno danes zjutraj, ko sem svojega že 23-kilogramskega sina nesla iz postelje na kavč (jutranja rutina), me je prešinilo, da z vsakim jutrom, sin bolj raste na teži, višini in tudi na jeziku.

Star je 5 let in pol, naslednje šolsko leto že gre v šolo, kar se mi zdi neverjetno. Saj ni dolgo nazaj, ko se je vsako jutro zbudil z nasmeškom na obrazu, četudi ob 5 zjutraj, si je že pel pesmice in se igral. Zdaj je slika malo bolj drugačna – zjutraj me pogleda z grimasastim obrazom, se mi zjoče, ker bi še spal, potem pa reče, da noče v vrtec. Tudi na jeziku je že zrastel, kar me preseneča. Kljub temu, da vsakodnevno delam z otroki, sem pričakovala, da mi bo moj sin ”govoril nazaj”, ko bo najstnik. Opažam, da današnji otroci delajo vse hitreje to, kar smo mi: deklice (nekatere) imajo menstruacije že v 3. razredu – moja generacija jo je dobila cca v 5. razredu, fantje se pogovarjajo o spolnih odnosih že v 3. razredu – mi smo se v 6. razredu, uporabljajo telefone, razne aplikacije in očitno že govorijo nazaj svojim staršem prej kot v najstniških letih – ko sem si jaz dovolila mojim staršem.

In zdaj se mi tu poraja vprašanje, kako odreagirati. Ali meriti moči s sinom, odnehati, kričati drug na drugega, ali kako?

Kljub znanju in izkušnjah, me je prvič vrglo s tira, ko mi je sin rekel: ”Kaj te s tabo je ženska?” In sem odreagirala ”dramatično”, vseeno sem le krvava pod kožo. Kasneje sem se z njim pogovorila in analizirala od kod ima ta stavek – ker ga doma ni slišal. Otroci posnemajo obnašanje svojih sovrstnikov in tako mi je jasno, da je ta stavek slišal nekje v družbi svojih prijateljev. Vsekakor opažam, da je moja reakcija na takšne in podobne stavke odvisna od mojega razpoloženja in počutja. Je pa dobro, da se kot starši zavedamo, da vsako takšno neprimerno otrokovo vedenje, nekaj pomeni. Pomeni lahko, da se v otroku nekaj dogaja; jeza, stiska, nemoč, zafrustriranost, iritiranost, …

In velikokrat je vzrok tega jezikanja otrokovo izražanje, da je nespoštovan, da ni uslišan, da ga ne razumemo. Saj otrok še ni sposoben tako natančno artikulirati, kaj ga muči in zakaj se danes počuti slabo. Zato ni na mestu, da skušamo otroka ”zdresirati”, kako sme in ne sme govoriti, temveč mu razložimo, zakaj nam ni všeč, ko jezika, kako se jaz, kot starš, ob temu počutim in da ga v dani situaciji skušamo razumeti. Vzpostavljanje dialoga je izredno pomembno. Z njim vzpostavimo dober stik in da skušamo vprašati: ”Aha, zdaj ko si to in to rekel, pomeni, da se tako počutiš, …”In ko se bo otrok počutil slišanega, bo tudi sam slišal del naših besed.

Zato dragi starši, vam srčno želim, da bi v podobnih situacijah čutili svojo moč, da se zadržite pred izbruhi, da bi otroka skušali razumeti in analizirati njegovo vedenje, hkrati pa mu odločno in ljubeče postaviti meje.

Tadeja Krajnc
Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor