Kako pripraviti otroka na sodelovanje brez prisile

»Trudim se vzgajati po smernicah pozitivnega starševstva, toda velikokrat se mi zatakne in pošljem otroka na ‘time out’. Kako brez kaznovanja dosežem, da me bo hčerka ubogala? Včasih se na vse pretege trudim, da bi me upoštevala, vendar je ne morem prisiliti. Kaj mi še preostane?« -Elizabeta

Če se pri discipliniranju otrok zanašate na grožnje, ste verjetno že naleteli na podobno težavo. Kako torej pripraviti otroka na sodelovanje brez prisile?

Prav gotovo obstajajo strategije, ki delujejo bolje od groženj. Grožnja je namreč ukrep, ki deluje le kratek čas, dokler so otroci še majhni. Tudi ‘time out’ za majhne otroke ni najbolj primeren, saj sami ne morejo predelati čustvenega viharja, poleg tega dobijo še občutek zapuščenosti. Otrok se ne more naučiti regulirati svojih čustev, ki so privedla do neprimernega vedenja, zato se težavno vedenje nadaljuje oz. stopnjuje.

Sčasoma pride do tega, da se otroci uprejo in starši morajo posegati po vedno ostrejših ukrepih. Dokler je otrok še majhen, ga lahko fizično obvladate, toda ko odrašča postaja to vedno težje. Poleg tega pa nima privzgojene samodiscipline.

Več kot se zatekate h kaznim, manj bo otrok želel sodelovati. Že starši šestletnikov ostanejo pogosto brez moči, ko otrok noče sprejeti ‘time outa’ in kljubuje. Tisti šestletniki pa, ki niso nikoli bili kaznovani s ‘time outom’ ali podobno obliko kazni ampak so jim starši privzgojili čut za družinska pričakovanja in jih naučili nadzorovati svoja čustva, so se vedli veliko bolje in so bili pripravljeni sodelovati.

Prepričana sem tudi, da slepa ubogljivost ni tisto, kar bi želeli od otroka. No, vsaj v večini primerov ne. Prav gotovo želite vzgojiti otroka, ki si želi sodelovati z drugimi in ki zna pravilno ravnati v različnih situacijah.

Prisila torej ni ključ do uspeha. Raziskave so pokazale, da kaznovanje spodbudi otroke k upiranju. Zakaj? Tukaj je odgovor. Vsi vemo, da gre pri vztrajanju glede ščetkanja zob, prepovedi pretepanja s sorojenci ali omejeni količina piškotov dnevno za otrokovo dobro. Toda otrok sam ne vidi tega tako. V sebi ima močno potrebo, da se zahtevam staršev upre. Edini razlog, da upošteva pravila, pri katerih mora zanikati svoje želje je, ker staršem verjame, zaupa in jim želi ugoditi, saj ve, da ga imajo neizmerno radi.

S kaznijo pa otroku sporočate, da niste na njegovi strani. Počuti se prevaranega. Tudi če z besedami ponovi razloge, zaradi katerih je bil kaznovan, to še ne pomeni, da jih sprejema. Tudi vi ste se počutili enako, ko ste bili otroci.

Grožnje in kazni tudi ne pripomorejo k temu, da bi otrok bolje reguliral občutke, ki ga ženejo k neprimernemu vedenju. Otrok je prepravljen z močnimi občutji, počuti se osamljenega. Sam pri sebi zaključi, da je slab. Notranja potreba, da bi ugajal staršem, se zmanjšuje. In tukaj tiči razlog, zakaj kaznovanje na dolgi rok ne deluje.

Lahko pa otroke motivirate, da sledijo vašim pričakovanjem in se držijo zastavljenih meja. Predstavljamo vam nekaj predlogov.

1. Naučite otroke primernega vedenja s potrpežljivostjo in ljubeznijo

Če otrok ne ve, kakšno je primerno vedenje, ga najprej naučite. Če pa otrok ve, kaj se od njega pričakuje, vendar kljubuje, mu pomagajte priti do točke, ko si bo sam zaželel, da bi se primerno vedel. Vzemite za primer čiščenje zob – naj bo to jutranje in večerno opravilo prijetno in zabavno, prepustite otroku nadzor. Če želite, da preneha tepsti sorojence, ga naučite, da v trenutku frustracije poseže po drugačnih strategijah. Predlagajte, kaj lahko naredi namesto udarca. Pomagajte mu, da bo sam sebe videl kot dobrega in prijaznega otroka, ki si ne želi škodovati drugim. Pomagajte mu razvijati empatijo in naklonjenost do mlajših bratcev in sestric.

2. Bodite otroku dober zgled pri reguliranju svojih čustev

Otroci se največ naučijo z opazovanjem staršev. Ali to pomeni, da se ne smete nikoli razjeziti? Seveda ne! Pomeni pa, da ne izbruhnete nekontrolirano, da se čimprej pomirite in da pazite na izrečene besede. Da na tak način obvladujete močne občutke, morate poskrbeti tudi zase in svoj notranji svet. Otroci znajo zelo dobro pritiskati na tipke, ki starše pripeljejo do roba. Odgovornost staršev pa je, da se pravočasno ustavijo in umirijo. Ko so starši umirjeni, se lažje in hitreje umirijo tudi otroci. Ko se strasti umirijo, pa je čas za sodelovanje.

3. Meje postavite z veliko mero sočutja

Želite, da otrok sprejme vaše meje? Razložite jih jasno in prijazno ter seveda z upoštevanjem otrokovih čustev. Otrok dobro ve, da ne more dobiti vsega, kar si zaželi in to ni problem. Vedeti pa mora, da ga razumete, da upoštevate tudi njegov pogled na svet in da zato, ker si pač nečesa želi, še ni slaba oseba.

Če je potrebno, se soočite z otrokom prijazno, vendar strogo in odločno. Dajte mu jasno vedeti, da ne mislite odstopati in da ne boste odnehali, dokler ne naredi, kar ste zahtevali.

»Ethan, veš da po večerji vsak pospravi za sabo in odnese krožnik na pult. Razumem, da se bo kmalu začela tvoja oddaja, toda dokler ne narediš, kar zahtevam, ne bo televizije. Gremo.« (z otrokom odkorakajte do mize)

»Zelo težko se je prenehati igrati in se pripraviti za spanje, še posebej ko se tako zabavaš. Stavim, da ko boš odrasel, ne boš šel nikoli spat. Imam prav?«

Če postavite meje jasno in odločno, hkrati pa izkažete razumevanje in sočutje do otrokovih občutkov, bo sodelovanje z njegove strani lažje in prijetnejše.

4. Dovolite otroku, da izrazi svoja čustva

Otroci se vsakodnevno soočajo s celo paleto čustev, od prijetnih do frustrijajočih. Če jim dovolite, da izrazijo prijetna čustva, kot tudi tista, ki to niso, se jih bodo naučili sprejeti in obvladovati v okviru postavljenih meja.

»Jezen si na sestro. Toda lahko ji poveš, kaj si želiš, brez da bi jo napadal.«

Nekateri starši se dobro soočajo z otrokov žalostjo, zmede pa jih otrokova jeza. Toda za jezo se vedno skriva še cela četica sorodnih čustev: prizadetost, strah, žalost, nemoč. Dokler se otrok ne počuti dovolj varnega in sprejetega, bodo ta čustva tlela pod površjem. In otrok bo imel izbruhe jeze in togote.

Zato je varno in ljubeče okolje najboljša strategija, ko otroka prevzamejo močna čustva. Ko se bo začetna jeza razpihala, bo otrok lahko pokazal, kaj ga resnično tare in teži. Starši varno in ljubeče okolje gradijo z ljubeznijo, razumevanjem, igrivostjo. Pa ne samo takrat, ko je otrok čustveno vznemirjen, ampak vsak dan, v vseh situacijah.

5. Opolnomočite otroka, da se bo znal opravičiti in popraviti posledice svojega neprimernega vedenja

Otroci se počutijo grozno, ko nekoga prizadenejo. Morajo se rešiti iz luknje, ki so si jo sami izkopali, da se lahko spet počutijo dobre in vredne. Pokažite otroku, kako lahko popravi odnose, se opraviči in odkupi za neprimerno vedenje. Naj pomaga sestrici ponovno zgraditi stolp, ki ga je porušil. Lahko pa nariše risbico za sestrico ali pa namesto nje opravi kakšno domačo zadolžitev.

Toda če boste te ukrepe izpeljali kot obliko kazni, niste naredili ničesar. Izvesti jih morate na način, da se tako rešujejo težave v vaši družini. Otrok mora vedeti, da se to od njega pričakuje. Imejte pa v mislih, da vsak rabi najprej čas za pomiritev, saj bodo šele potem opravičila iskrena in smiselna.

6. Ščitite in varujte vaš odnos z otrokom

Otroci prevzamejo primerne oblike vedenja, ker vas imajo radi in vam želijo ugajati ter slediti. Toda kot starši si morate takšno zvestobo in predanost tudi zaslužiti: z obvladovanjem lastnih čustev, s sočutnostjo in ljubeznijo ter s tem, da ste ob otroku, ko vas ta najbolj potrebuje. Se sprašujete kdaj je to? Otrok vas najbolj potrebuje ravno takrat, ko se zdi, da si to najmanj zasluži. V vaš vsakdan vključite obilo fizičnega stika, igranja in pogovora. To je naložba za prihodnost. In če imate občutek, da otrok ne sodeluje? Verjetno se morata ponovno povezati.

Ob upoštevanju naštetih smernic vam ne bo treba nikoli več poseči po uporabi sile.