Katastrofiranje kot odziv na probleme
Ta prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Najprej bom raziskali ozadje katastrofiranja.
Depresivni, pesimistični ljudje pogosto katastrofirajo.
Otroci se katastrofiranja naučijo od staršev, ko jih poslušajo. Naučijo se ga tudi tako, ker so za nekatere probleme, ki jih sami ne zmorejo rešiti, sami in ne vidijo izhoda, ne vidijo rešitve.
Starši otroka učijo dekatastrofirati, da ubesedijo njegove občutke in mu pomagajo iskati rešitve, ga spodbujajo pri delovanju. Mu ne odvzamejo, kar ima otrok sam za narediti a mu tudi ne nalagajo ali prepuščajo pretežkih nalog, ki bi otroka pobile.
Dobro je, da vi veste in da otroku poveste, da smo narejeni tako, da pogosto ko se zgodi kaj slabega, katastrofiramo.
Katastrofiranje pomeni, da takoj ko se nam zgodi kaj slabega ali izvemo za kaj slabega, pomislimo na najhujše, kar bi se lahko zaradi tega zgodilo.
V resnici, v realnemu življenju se takšne katastrofe, kot si jih zamišljamo, dogajajo. Vendar obstaja zelo majhna verjetnost, da se bo to res zgodilo.
Tak način razmišljanja nek slab dogodek spremeni v totalno katastrofo.
Na primer:
- Otrok udari prijateljčka po glavi pred vami in njegovo mamico in vi si že naslikate, kako bo vaš otrok nasilen, kako se ne bodo več hoteli družiti z vami;
- Otrok se malo majavo vozi s kolesom, vi si naslikate, kako bo padel, si razbil glavo in šel v bolnišnico …;
- Mož ne pride domov ob določeni uri, vi si že naslikate, kako je imel nesrečo in umrl …;
- Partnerka si želi več časa zase, vi si naslikate, kako vas vara in bo šla stran …
- S partnerjem se skregata in vi že grozite z ločitvijo …
Če je katastrofiranje vaš pogost način razmišljanja, se boste na tak način odzivali na otroka in se bo vaš otrok tega naučil od vas.
Zato si pomagajte tudi tako, da si priznate, da to delate in da zavestno upočasnite razmišljanje. Da trenirate postopno razmišljanje, ki ne bo obtičalo v katastrofiranju.
Koraki, ki vam lahko pomagajo dekatastrofirati in s tem polepšati vaš vsakdan
Razvijajte upočasnjeno razmišljanje, da s tem upočasnite katastrofiranje.
Vi in vaš otrok vadita dekatastrofiranje po naslednjih korakih:
- Kaj je najhujše, kar se lahko v dani situaciji zgodi?
- Kaj lahko narediš, da preprečiš najhujše?
- Kaj je najboljše, kar se v dani situaciji zgodi?
- Kaj lahko narediš, da bi pripomogla k temu, da bi se zgodilo najboljše?
- Kaj je najverjetneje, kar se lahko zgodi?
- Kaj lahko narediš, da bi bila kos najverjetnejšemu, če bi se zgodilo? To je vaš načrt napada za najverjetnejši izid.
Sebe in otroka vprašajte kako se počuti, če si predstavlja najhujši izid. Kako se počuti, če si predstavlja najverjetnejši izid.
Vprašajte sebe (ali otroka), kako na vaše obnašanje vpliva, če si predstavlja najslabši izid. Vprašajte sebe (ali otroka), kako na vaše obnašanje vpliva, če si predstavljate najverjetnejši izid.
Otroku pomagajte na igriv način, da naj bo raziskovalec svojih misli, in mu recite, ti si raziskovalec in mu postavite vprašanje …
Ko se bodo pojavile ovire in so vaše ali otrokove misli ujete v strašni »Kaj se bo zgodilo?«, delajte vajo za dekatastrofiranje.
Zapis pripravljen po knjigi Optimističen otrok, dr. Martin Seligman.
Ima doktorat in specializacijo iz Zakonske in družinske terapije, je usposobljena Imago edukatorka in terapevtka za delo z otroki. Vključena je v redno supervizijsko spremljanje terapevtskega dela in je članica Združenja zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije.
- Da bo vajina luč odnosa lepše svetila in Nadine kartice za pare - 30. 5. 2020
- Kaj optimizem ni - 20. 10. 2019
- Narejeni smo tako, da takoj, ko se nam zgodi kaj slabega, pomislimo na najhujše - 20. 10. 2019
