Ko mama reče nekaj, oče nekaj drugega, babica nekaj tretjega – koga naj poslušam?
Na otroku je, da najde vrzel v sistemu vzgoje in jo preuči, na starših pa, da postavijo meje in se jih dosledno držijo.
V človeški naravi je, da ustvarjamo potrebe, ki nas bodo ob prisotnosti motivacije pripravile do akcije. Ta prirojeni vzgib je enak pri odraslem človeku in otroku. Dobro je znano, da bo otrok poskušal izkoristiti vsa mogoča sredstva, samo da bi dosegel želeni cilj. Ena od neverjetnih sposobnosti otrok je “skeniranje” oseb v svojem okolju. Vsako osebo, s katero prične interakcijo, bo otrok ocenil, koliko se ji lahko približa in kaj lahko od nje pričakuje. Gotovo ste pri svojih otrocih opazili, da se različno odzivajo na ljudi iz svojega okolja. Od babice bodo, na primer, prosili za še en bonbon, od očeta bodo izposlovali še nekaj časa za video igrice, od mame zgodbico pred spanjem, z določenim sorodnikom se bodo pričeli igrati in podobno.
Na otroku je, da preizkuša in poišče vrzel v vzgojnem sistemu in se izmuzne skozi, na starših pa, da postavijo meje in so pri tem dosledni.
Neka mama mi je dala eno zelo simpatično primerjavo: “lažje je graditi gradove iz peska na 45 stopinjah kot biti dosleden.” Starševstvo samo po sebi zahteva veliko časa, samonadzora, potrpljenja, razumevanja in veliko ljubezni. Vloga staršev ni samo zadovoljevati osnovne otrokove potrebe, ampak tudi usmerjati, ljubiti, spoštovati, skrbeti za otroka in ga objemati. En od najpomembnejših modelov in starševskih lastnosti je doslednost.
Doslednost kot en od segmentov zdrave in kvalitetne vzgoje otroka zahteva veliko pozornosti, potrpežljivosti in razumevanja tako otroka kot lastnih potreb. To je lastnost, ki se jo učimo in jo treniramo. Doslednost ne vključuje trdnih meja, pravil in okvirjev, znotraj katerih se otrok razvija in raste, ampak predstavlja skupino t.i. pravil, ki imajo svoja pojasnila in ki jih člani družine upoštevajo. Biti dosleden pomeni imeti pozitivno rutino, ki družinskim članom omogoča, da se na najboljši in najkvalitetnejši način razvijajo. Postavljena pravila je treba spoštovati in potem pozitivne navade same pripeljejo do harmonije. Npr. doslednost kot vzgojni model pomeni, da vsakič, ko otrok polije babičin višnjev sok po beli, sveži majici, vi iz tega ne delate drame, ampak imate v mislih stavek “tako se uči piti iz kozarca”, doslednost pa je dovoliti mu, da to počne, ker je naš cilj, da se nauči samostojno uporabljati kozarec.
Da bi lahko otrok usvojil postavljena pravila, se morata najprej starša strinjati o tem, kako otroka vzgajati. Morata se strinjati o tem, kakšno vedenje otroka je sprejemljivo in kako se bo sankcioniralo vedenje, ki ga starša ne odobravata itd. Če se zgodi, da se mnenji starševskega para na otrokovo vedenje ne ujemata, je pomembno, da si ne prihajata navzkriž pred otrokom, ampak se o te naknadno pogovorita, ko otroka ni zraven. Npr. Otrok je od enega starša pred kosilom izvabil čips, drugi starš se pa s tem ni strinjal. Vaša reakcija ne bi smela biti nagla in pred otrokom, ampak bi se morala s partnerjem zmeniti, da se to v bodoče ne dogaja. V družinah, kjer so točno definirana pravila, otrok zraste v samozavestno osebo.
Poudariti moramo, da morajo pravila biti jasna in da od njih ni odstopanja, ne glede na to, da otrok ali nekdo drugi reče “ampak samo tokrat …” Npr. Če se starši strinjajo, da mora otrok v posteljo ob devetih, je seveda sprejemljivo, da se to pravilo spremeni, ampak potem je treba otroku povedati, zakaj je pravilo spremenjeno in koliko časa bo ta sprememba veljala. (npr: zdaj si na počitnicah in dokler trajajo, si lahko buden do enajstih.)
Če starši niso dosledni pri izvajanju vzgojnih ukrepov, se bo otrok razvil v negotovo in zmedeno osebo. Kot takšen se v življenjskih situacijah ne bo dobro znašel ali pa bo “izkoristil” starše pri uresničitvi cilja, ki zanj ni dober.
Ne pozabite da je povsem naravno, če omagate. To je pot, po kateri gremo en korak naprej, dva nazaj, a cilj na koncu vseeno dosežemo.
Moj pediatar