Samostojni otroci so srečnejši
Ni vsaka pomoč koristna!
Na mojih tečajih zahtevam od staršev, da napišejo, kako bi se sami počutili, če bi bili nesamostojni. Takrat jih zaprosim, da to knjigo odložijo za pet minut in pričnejo razmišljati kot nesamostojne osebe. Prosim vas, da zapišete svoja razmišljanja o tej temi in jih potem preberete.
Na moje vprašanje, kako se počuti nesamostojna oseba, so udeleženci tečaja zapisali:
- “Ne bi bil samozavesten, bil bi brez poguma in nerazpoložen, počutil bi se, da ničesar ne morem narediti sam.”
- “Zanašal bi se na druge namesto nase.”
- “Počutil bi se nesposobnega v odnosu do partnerja, zanašal bi se nanj. Pogosto bi partnerja vprašal za mnenje, da bi razumel, če je tisto, kar počnem, dobro ali ne.”
- “Dvomil bi vase, podcenjeval bi druge in bi nadlegoval svoje kolege in partnerja.”
- “Bil bi občutljiv na kritike, ker sem neprepričan vase.”
- “Počutil bi se nemočnega v neznanih situacijah ali konfliktih, ki se morajo razrešiti. Mislim, da bi slabo ocenil, kaj moram narediti.”
- “Bil bi prepuščen samemu sebi, ne bi sprejemal novosti, ker bi se jih bal.”
- “Bežal bi od odgovornosti, bil bi odvisen od drugih.”
- “Mislim, da bi imel globok občutek nekoristnosti.”
- “Mislim, da bi bil egoist.”
- “Ne bi mogel iskreno ljubiti, ker bi se preveč ukvarjal s seboj.”
Ena udeleženka tečaja je rekla: “Nesamostojna oseba bi se morda na en način počutila dobro, če bi živela v okolju, ki je oblikovano po njej. Nesamostojnost ima svoje prednosti. Vendar pa je nesamostojnim osebam potrebna pomoč, da bi izrazili svoje želje, oni nikoli ne odrastejo.”
En oče je napisal: “Če bi bili nesamostojni, ne bi znali izražati svojih čustev. Ne bi se čutili sprejeti v neko družbo, noben nas ne bi resno jemal in tudi sami ne bi nobenega resno jemali.”
Veliko staršeb preveč razvadi svoje otroke. Zato jim dam nalogo, da zapišejo, kako se počuti nesamostojen otrok.
Udeleženka tečaja opisuje: Nesamostojen otrok se počuti nekako takole:
“Jaz tega ne morem sam. Brez odraslih sem nemočen. Drugi vse znajo mnogo bolje od mene in zato ničesar ne poskušam narediti ter jih raje opazujem. Počutim se, da sem neumen, nesposoben in manjvreden. Nimam svojih idej, ker nisem motiviran in zato sem len. Ne vem, kaj je to uspeh, ker moji starši vse naredijo namesto mene.
Ljubosumen sem na svoje samostojne prijatelje in se jim občasno poskušam maščevati. Pogosto sem nejevoljen in nerazpoložen, zloben, neprijeten in kljubovalen.
Odrasli morajo vedno biti tukaj zame, da bi mi izpolnili želje. Želim, da se vedno posvečajo samo meni, saj mi drugače postane dolgčas in zato delam neumnosti ali enostavno izgubljam čas.
Rad se spuščam v težke razprave s starši, da bi jih nagovoril, da mi izpolnijo želje. Ne uživam v nikogaršnji družbi in počutim se osamljeno, ker se me drugi izogibajo.”
Ko mi je udeleženka tečaja predala papir, je rekla:
“Po zapisanih besedah o tem, kako se počutijo nesamostojni otroci, spoznavam, da sta razvajenost in odvisnost od drugih veliki oviri za fantke in deklice.”
Druga udeleženka tečaja, ki je trpela za depresijo, je rekla:
“Nesamostojen otrok misli, da ne more sam narediti vsakodnevnih nalog, ker to namesto njega delajo odrasli. Stavki, kot so: ´Za to si še premajhen´prepričujejo otroka, da podvomi v svoje sposobnosti. Otrok je odvisen od svojih staršev. Ta odvisnost nastane, ker odrasli odločajo, kaj je otrok sposoben in česa ne. Otroku pa postane dolgčas. Otrok se prav tako ne uči sprejemati odgovornosti in posledic za svoja dejanja. Otrok postaja len, sebičen in začne druge izkoriščati.
Tudi sama sem do nedavnega bila otrok. Na žalost sem nesamostojna in zelo se bojim, da bi kaj narobe naredila. Počutim se nekoristno in malodušno, ker ne vem, če bi lahko sama karkoli spremenila. Ker nimam pozitivnih izkušenj, se bojim prevzemati nadzor nad svojim življenjem.
Predala sem se, zadovoljujem se s tem, da tako živim in stvari raje prepuščam drugim.”
Nesamostojnost vas dela nesrečne, ker niste izkusili uspeha, zahvaljujoč kateremu bi lahko rekli: ‘Jaz sem naredil/a to in to.’ Otroci potrebujejo koristne izkušnje, da bi lahko postali samostojni!
Seveda to ne velja za vsakega zaščitenega otroka. Vendar pa je gotovo to, da nesamostojen otrok, se pravi otrok, ki je odvisen od drugih, izgublja občutek lastne vrednosti. Otrok se počuti negotov tudi takrat, ko svoje napake skriva za neprimernim vedenjem, vsiljivostjo, jokom ali agresivnostjo. Otrok je pogosto prestrašen in občutljiv ter v vsakem primeru veliko zahteva od staršev in odraslih.
Takšni otroci so v vrtcu najpogosteje pasivni. Primanjkuje jim samozavesti in prestrašeni so. Ne znajdejo se v neznanih situacijah. V vrtcu niso sproščeni, počutijo se nemočne in zapuščene. In ko bodo otroci odrasli, ne bo več staršev tam, da bi lahko hitro reševali njihove težave. Tako se naša velika in dobronamerna skrb za otroke obrne proti njim. “Ne, tega zagotovo ne bi želeli!”
Dejstvo je: če otroku odstranimo vse ovire s poti, če preveč naredimo zanj in ga preveč razvadimo, mu iz rok jemljemo nadzor nad lastnim življenjem. Otroka lahko oviramo z našo pretirano ljubeznijo. Rezultat vsega tega je človek, ki je nesposoben za življenje. Najslabše pa je to, da otroku sebično vedenje ne bo olajšalo življenja, ne bo zmogel zgraditi in negovati zdravih odnosov, ker razen staršev nihče ne bo hotel sprejeti njegove razvajenosti.
“Mar ni preveč, da od otroka zahtevamo samostojnost? Naš otrok je še majhen. In rada bi, da bo še nekaj let z mano. Tako je prisrčen. In kdo ve, če bo čez nekaj let še naprej tako prisrčen. Iskreno, rada bi, da je moj otrok še malo odvisen od mene. Tako ali tako se bo skozi življenje naučil samostojnosti.”
Otroci staršev, ki imajo takšno stališče, niso samostojni (še posebej ne v puberteti) in ne bodo vedeli, kako se znajti v tem krutem svetu. Ali jim resnično želimo to?
Ne slepimo se: imam izkušnje s številnimi otroki, ki so se morali boriti z neizpolnjenostjo in negotovostjo, z otroki, ki niso znali biti samostojni, ker so jih starši – pogosto zaradi dobrih namenov in skrbi – za to prikrajšali.