Otroci, ki ugovarjajo staršem, postanejo uspešnejši odrasli

Otroci, ki ugovarjajo staršem, postanejo uspešnejši odrasli

Nad “otroci, ki ugovarjajo,” se starši večno pritožujejo.

Ko vam vaš otrok začne ugovarjati ali gobcati, vas to kar pošteno pogreje. Čeprav teoretično vemo, da je umirjen odziv najboljši za vse vpletene (kot tudi za naš krvni pritisk), je izredno težko pri tem ostati umirjen.

Kaj pa, če je prav to, da se vaši otroci upirajo, dejansko koristno za njihov razvoj?

Strokovnjaki se strinjajo, da je takšno obnašanje dejansko bolj zdravo za razvoj otroka. Klinična psihologinja Kelly M. Flanagan pojasnjuje: “nezmožnost reči ‘ne’ oz. nezmožnost postavljanja mej – je en najbolj pogostih, zahrbtnih  vzrokov za človeško trpljenje.”

Psiholog Joseph P. Allen, ki je vodil študijo za Univerzo v Virginiji, je povedal: “Mi staršem povemo, naj ne razmišljajo o teh prerekanjih kot o nečem nadležnem, ampak kot o ključni podlagi za učenje.”

Ko se otroci upirajo vaši avtoriteti, poskušajo uveljaviti neke vrste nadzor nad svojimi lastnimi življenji. To spretnost oz. veščino prakticirajo  z vami.

Ali ne bi raje, da se vaš otrok najprej nauči pogajanja z vami, kot pa da bi se počutil dolžnega slediti navodilom nekega sovrstnika, prvič ko ta nadležno in vsiljivo reče “Daj no, vsi to počnejo”? Ali slepo slediti navodilom odraslega, ki se nespodobno vede do vašega otroka?

Osredotočite se na to, KAKO naj se odzovejo

Vsi se obupno trudimo, da bi svoje otroke naučili postaviti se zase, da se bodo znali upreti pritiskom sovrstnikov ali se ubraniti nevarnostim, ko se soočajo s težkimi življenjskimi odločitvami.

Kaj pa, če je vaša sposobnost sprejemanja otrokove rastoče neodvisnosti ključnega pomena za učenje njegovih pogajalskih veščin? Spretnosti, ki omogočajo vašemu otroku, da reče NE drogam in spolno eksperimentiranje odloži do primerne starosti?

S tem, ko vam otroci ugovarjajo, ne spodbijajo vaše avtoritete. Oni so otroci. Oni bodo ugovarjali. To je njihova naloga. Od vaše avtoriteitepa je odvisno, KAKO bodo ugovarjali in KAKO se boste na to odzvali.

Učite svojega otroka, da vas spoštljivo izzove? Postavljate pričakovanja (in pozitivne primere) za primerno komunikacijo? Jim pomagate razumeti in prevzemati odgovornost za posledice svojih dejanj?

Sposobnost otroka za pogajanja v tveganih in neprijetnih okoliščinah se izboljšuje takrat, ko ga učite nadzora s samozavedanjem, spoštovanjem, milostjo in mirnostjo.

Kdo sploh ima nadzor?

Radi bi se počutili dobro kot starši in takrat, ko nam 2-letnik reče “ne!”, 9-letnik “zakaj moram to narediti?”, ali ko 14-letni otrok reče “nisi pošten/a”, se nekako sproži dvom v naše starševske kompetence.

Počutimo se, da moramo kot starši ohraniti vsaj nekaj avtoritete. Delno zato, ker smo v taki vzgoji živeli sami ( npr. s starši NIKOLI ne bi tako govoril) in delno zato, ker želimo imeti občutek, da imamo neke vrste nadzor nad svojimi otroci. Življenje bi bilo lažje (kratkoročno, ko bi nas samo ubogali), vendar pa nadzora nad svojimi otroci nikoli ne bomo imeli.

Otroci se rodijo s svojo potjo, ki ji morajo slediti. Od zgodnjega otroštva nas bodo učili te lekcije:  dobesedno kričali nam bodo: “Ne gre za vas, ampak zame!”

Na žalost minejo leta, preden dojamemo njihovo sporočilo – če ga sploh.

Kaj otroci želijo, da bi mi vedeli

V različnih razvojnih obdobjih nam na različne načine pravijo enako:

Otroci so neodvisna bitja s svojimi mislimi, čustvi in idejami. So na svoji življenjski poti. In čeprav jih imate privilegij na tem potovanju nadzorovati, je to potovanje še vedno njihovo in ne vaše.

Da bi otroci zrasli v zdrave, neodvisne osebe, morajo sami vaditi odločanje in pogajanje za tisto, kar želijo – čeprav se vam to zdi nepomembno in absurdno. Ampak gre za njih, ne za vas.

Če lahko izpogajajo hranjenje psa ob 7:00 namesto ob 6:30, bodo v bodočnosti bolje pripravljeni na pogajanje z učitelji v šoli, nadrejenim v službi in s partnerjem doma.

Zapomnite si – vzgajate bodoče odrasle

Vzgajati otroka, da postane samostojen, zveni protislovno. Ko pa pomislimo, da ne vzgajamo otrok, ampak bodoče odrasle, nam to lahko precej pomaga.

Ko se boste naslednjič slišali reči: “kako si upaš tako govoriti z mano” ali “ker sem jaz tako rekel …” ali celo “dal sem ti navodila in želim, da narediš, kot sem ti rekel” – pomislite o sporočilu, ki nam ga otrok pošilja in se namesto takih besed raje vprašajte, kako bi ga lahko spodbudili.

Kako lahko ohranimo avtoriteto, ne da bi izvajali nadzor?

Na primer, na neprimeren ton in besede se lahko odzovete z: “lahko to poveš kako drugače?”

Zahtevajte, da izvede opravilo, vendar mu ponudite možnost izbire: “Želim, da je pomivalni stroj do večerje prazen. Danes je to tvoje delo. Kdaj bi to želel narediti in bi morda želel, da te spomnim?”

Zapomnite si, to je proces, za katerega boste potrebovali čas. Nekaj dobro postavljenih vprašanj ne bo čudežno spremenilo odnosa, ki ste ga vzpostavili. Toda premik v novo, podpirajočo in razumevajočo smer bo igral veliko vlogo pri spodbujanju otrokove neodvisnosti – kar je v končni fazi tisto, kar je smisel starševstva.

Elaine Taylor-Klaus in Diane Dempster

Ocena:
[Skupaj: 11 povprečno: 4.6]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor