Otrokom moramo dovoliti, da občutijo žalost
Potlačena in neprepoznana žalost se spremeni v simptome tesnobe, depresije, napetosti, strah, zatem pa v tvegana vedenja in odvisnosti.
Žalost je dragulj, katerega vrednost ni tako poznana. Ne samo da se odrasli na vse načine izogibajo žalosti, ampak tako učijo tudi svoje otroke. Kolikokrat ste videli, na primer, da se otroku zlomi igračka, starš pa ga tolaži: “ne joči, kupili ti bomo drugo” ali “ti si velik fant (velika punčka)” ali “to je samo igračka” itd. S tem otroku pošiljamo sporočilo, da jok ni zaželen, kot tudi to, da je treba na vsak način zanikati svojo izgubo. Izguba ene igračke je za otroka velika stvar, zato je takšna situacija odlična priložnost, da otroku pokažete, kako se spopadati z izgubami v življenju.
Ena od najtežjih stvari v življenju je sprejeti življenje takšno, kakršno je. Ljudje, ki se izogibajo bolečim občutkom, tvegajo svoje duševno zdravje. Prizor iz življenja staršev, ki nikakor ni redek: Otrok teče in pade, starš pa hitro izpljune besede “nič ti ni, nič hudega ni, je že mimo …” Takšna reakcija staršev je povsem naravna, vendar pa uči otroka, da je grozno čutiti bolečino in da se je mora izogibati. Tako imamo cele generacije mladih ljudi, ki so popolnoma nepripravljeni na reševanje življenjskih problemov, so nestrpni do frustracij vsakodnevnega življenja in globoko nesrečni, ko občutijo že manjšo neprijetnost.
Raziskave so pokazale, da je sposobnost naših možganov nekatera čustva zatreti neselektivna, kar pomeni, da zatiranje žalosti vodi do zatiranja tudi drugih čustev, še posebej veselja, kar privede do brezvoljnosti, pomanjkanja energije in depresije. Čeprav je lahko žalost za nekoga neprijetna, je to zdravo čustvo, ki se pojavlja v situacijah izgube. Izguba je lahko resnična ali namišljena. Nekateri ljudje se žalosti lahko izogibajo zaradi strahu, da bi ta trajala večno in da nikoli ne bodo mogli iz nje, če se ji prepustijo.
To ni res, žalost je proces, ki ima svoj jasen začetek, razvoj in celo srečen konec. V nasprotju s tem pa zatiranje žalosti traja neskončno, saj preprečuje duševno razrešitev. Potlačena in neprepoznana žalost se spreminja v simptome tesnobe, depresije, napetosti, strah, zatem pa tudi v tvegana vedenja in odvisnosti. Obrambna vedenja, ki služijo temu, da se občutek žalosti zamaskira, so, na primer, evforija, nepristno veselje, preglasen smeh, pretirana akcija, različna tvegana vedenja, kot tudi zloraba alkohola in psihoaktivnih substanc. Ko sebi ne dovoljujemo žalosti, se odmikamo od realnosti, odmaknemo od čustev. Z zatiranjem žalosti zatiramo tudi vsa druga čustva ter ostanemo prazni, brez življenja, ravnodušni, izčrpani in nesposobni za ljubezen, delo in življenjske radosti.
Žalost je dragoceno čustvo za zdravo duševno življenje in brez nje ni napredka, ni zrelosti. S sprejemanjem žalosti sprejemamo realnost takšno, kakršna je, priznamo izgubo in si dovolimo tako izgubo prejokati. Šele takrat dosežemo zrelost in osebnostno postanemo močnejši, odpornejši in celovitejši. Zato naslednjič, ko se bo vaš otrok soočil z izgubo, namesto da rečete “nič hudega”, recite “Ja, to je tako žalostno, razumem” in pustite otroku, da se zjoče v vašem objemu. Dopustite otroku, da žaluje, ker tako raste in dozoreva, se uči o sebi in življenju, kakršno je, kar mu bo omogočilo, da bo živel s polnimi pljuči.
Piše: Maša Karleuša Valkanou/ntc učenje