Kaj je narobe z mojim otrokom?

Moja enoletnica še ne hodi. Kaj je narobe z njo?
Moj dvoletni fant še ni začel govoriti. Kaj je narobe z njim?
Moj punca, stara tri leta, ne zmore pravilno izgovarjati šumnikov. Kaj je narobe z njo?
Pet let in pol je že star moj sinček. Še vedno ne zna izgovoriti črke R. Kaj je narobe z njim?
Moja dveletna hči ima še vedno plenico. Kaj je narobe z njo?
Moja punca noče obleči nič drugega kot samo pajkice in krilca. Kaj je narobe z njo?
Moj fant ima že štiri leta in pol, pa še vedno ponoči lula v posteljo. Kaj je narobe z njim?
Moja triletnica ne more za mizo med obedom sedeti pri miru. Kaj je narobe z njo?
Moj triletnik se v vrtcu noče pogovarjati z nobenim. Ves čas je tiho. Kaj je narobe z njim?

In še in še zaskrbljenih vprašanj, ki jih postavljamo starši vsakodnevno, zaskrbljeni za pravilni razvoj in zdravje naših otrok. Zakaj nas skrbijo stvari, ki v večini primerov ne potrebujejo nobene pozornosti? Zakaj se ves čas primerjamo z drugimi in če naš otrok odstopa od tistega običajnega povprečja, nas že takoj preplavi strah, da je z njim nekaj narobe?

Zakaj imajo v današnjem času pediatri, logopedi, psihologi, razvojni pedagogi in drugi otroški strokovnjaki toliko dela? In posledično zaradi tega tudi vedno več različnih in tudi novih diagnoz?
Ta otrok je hiperaktiven. Ta otrok ima zastoje v razvoju. Ta otrok ima motnjo pozornosti. Ta otrok je čustveno nezrel. Ta ima znake avtizma. Ta je socialno moten. Itd …

Starši, vse to je pretirana zaskrbljenost, ki se prenaša tudi na otroka. Kaj je narobe z mano, da se vsi ukvarjate z mano? Zakaj sem kar naprej pri zdravnikih, psihologih, logopedih?

Naj vam posredujem zgodbo naše bralke, ki nam je zaupala svojo izkušnjo.

Imam dve hčerki, štiri in pet let. Starejša je bolj občutljive narave, previdna in bolj prestrašena. Še pri treh letih si ni upala več kot dva metra stran od mene ali moža. Na igrišču se je držala kar poleg. Na igrala je šla samo pod pogojem, da si bil tam, z njo. In to se je nadaljevalo vse do četrtega leta. Ko je pri treh letih šla v vrtec, nama razen tega, da je bolj zadržana, niso povedali ničesar, da bi naju lahko skrbelo. Nekega dne pa, ko sem prišla ponjo v vrtec, priteče k meni vzgojiteljica in mi z navdušenjem začne razlagati, da je punca spregovorila. Ves vrtec je vedel, da je spregovorila. Otroci so iz vseh koncev pritekli in naznanjali to neverjetno novico. Jaz sem bila šokirana. Kaj to pomeni, da v celem letu, ko je bila v vrtcu, ni spregovorila niti besede? Ne, tega nisem vedela. Če bi vedela, bi se verjetno presneto ustrašila. Zdaj je od takrat minilo že več kot leto dni in danes je punca ena izmed najbolj priljubljenih v vrtcu. Govori kot strgan doktor, če se lahko tako izrazim. Nikogar se ne boji več. Sama hodi na rojstnodnevne zabave, komaj čaka, da gre v vrtec in popolnoma druga punca je.

Druga težava pa je bilo lulanje v posteljo. Pri dveh in pol letih je bila podnevi brez plenic. Ponoči pa ni in ni mogla ostati suha. Ko smo se o tem pogovarjali s sorodniki, znanci in prijatelji, so bili vsi začudeni in zaskrbljeni, ker še pri štirih ni odpravila te težave. Z možem sva poskušala veliko načinov, kako bi to rešila. Od prebujanja ponoči do menjavanja posteljnine vsako noč. Nekje v čakalnici pri zdravniku sva prebrala v neki brošuri, da z otrokom ni nič narobe, če do petih let lula v posteljo. Po petih letih pa je dobro obiskati zdravnika in ta bo predpisal neko hormonsko terapijo, ki baje kmalu reši ta problem. Punca je praznovala pet let, vendar še vedno ni mogla ostati ponoči suha. Nisva delala panike, saj sva verjela, da nekateri otroci potrebujejo več časa in ko bodo pripravljeni, se bo to zgodilo samo od sebe. Vendar pa sva se odločila, da si olajšava noči in sva jo okoli polnoči vsako noč, preden sva odšla spat, dala lulat. Tako sva počela kakšne dva, tri mesece. Eno noč pa pozabiva in punca je dvakrat ponoči vstala in šla sama lulat. Nikoli prej se ni zmogla sama zbuditi, saj ima zelo trden spanec. In od takrat naprej je ne dajeva več lulat. Prišel je čas, punca je bila pripravljena, njen mehur dovolj razvit, da se je problem, ki sploh ni bil problem, rešil.

***

Pustite torej otroku čas, ne silite ga v nekaj, za kar še ni pripravljen. Upoštevajte njegov tempo in ga ne primerjajte z drugimi. Nič ne bo narobe, če bo malce pozneje shodil ali spregovoril. Otroci so unikatni in za vsakega veljajo drugačna merila. Zaupajte svojim občutkom in “zdravi kmečki pameti”.