Dojenček v naročju, dojenček pod srcem
Vedno sem trdila, da ne bom ena od tistih mamic, ki imajo otroke po tekočem traku enega za drugim. Ko sem bila mlajša, sem iz ljubosumja do moje sestre sveto trdila tudi, da nikoli ne bom imela več kot enega otroka in da se bom temu edincu popolnoma posvetila.
Poznate tisti rek o zarečenem kruhu?? He he, no, pri meni več kot drži!! Ne samo da imam dva otroka z majhno razliko, ampak tudi živim pri tašči in tastu, s partnerjem delava v isti firmi in še in še bi lahko naštevala, a o tem drugič.
Torej, ko je bil sine star 9 mesecev, sem strokovno ugotovila, da ne bi bilo slabo poklicati ginekologinje in iti na pregled. Nekam čudno občutljiva, razdražljiva sem bila kar nekaj dni zaporedoma (kar se mi ne dogaja prav pogosto in nikoli tako dolgo). Po telefonu sem se dogovarjala za datum in uro z zdravstveno tehnico, ji zaupala svoje tegobe in po daljšem monologu pade vprašanje: “Ste naredila test?”
Hahaha, zakaj že? Seks, kaj je to?? No, ok, ga bom naredila tik pred pregledom. Ni treba posebej poudarjati, da je bil test pozitiven, čemur sem se sicer čudila, a dokler zdravnica z ultrazvokom ne potrdi dejanske nosečnosti, se s tem ne bom obremenjevala (za mano je splav, test potrdil nosečnost UZ ovrgel, zato sem bila skeptična).
Ginekologinja je potrdila, da sem noseča okoli 12 tednov. Ob vsem razlaganju je ženska komaj obdržala resen obraz in se upirala navalu smeha ob moji reakciji. Če bi takrat jaz imela pred sabo ogledalo, bi točno vedela, kako izgleda tele, ki gleda v nova vrata.
Tako, uradni del je za nami, zlati sine bo dobil sestrico, ko bo dopolnil 16 mesecev. Se sploh ne zdi tako majhna razlika, kaj ne? No, pa vam povem, da je. Eno leto in štiri mesece star otrok bo dobil sestrico. Kričečega, zahtevnega novorojenčka, kateremu je potrebno posvetiti ravno toliko (oziroma več) pozornosti, ob tem pa nikakor ne moreš zanemariti starejšega otroka.
Moj dragi se sploh ni obremenjeval, na vsako vprašanje sorodnikov in prijateljev je odgovoril z: ehhh, bo že … No, če ti tako praviš.
Moje doživljanje druge nosečnosti je bilo v popolnem nasprotju s prvo. In tisti “ehhhh, bo že” se je spremenil v: ammmm, kako že?? Bruhanje od jutra do večera, slabost, vrtoglavica, grozljivo nihanje razpoloženja in po 5. mesecu v drug ekstrem – požrešnost! Adijo slabost in bruhanje, pozdravljen hladilnik! Kakšni okusi, kakšne vonjave. Čudovito! Teža pa je naraščala sorazmerno s praznjenjem družinske shrambe. Končna pridobitev – 27 kg. Bravo, mami.
Pri svoji višini 156 cm sem izgledala kot sodček, še dobro, da je bil spredaj ogromen trebuh, ki je prevzel vlogo motnje in so bila stegna in roke spričo balončka popolnoma nezanimiva. Da o vrtiljaku čustev ne govorim – od jeze in razočaranja popolnoma neznanega vzroka do skrbi, ali bo sin dobil dovolj pozornosti, ali bom dovolj dobra mama obema otrokoma, bom imela tudi hčer tako neizmerno rada kot imam rada sina … 10 mesecev kasneje se lahko iskreno nasmejim svojim dvomom.
V vsem tem čustvenem vrtiljaku sem bila mami, gospodinja in partnerka. Vsak da težje, vse večji trebuh, ki me v prvi nosečnosti ni niti malo oviral, čeprav sem hodila v službo, mi je bil tokrat v napoto pri vseh opravilih. Proti koncu se nisem mogla niti skloniti v posteljico, da bi malemu dala poljubček za lahko noč, igranje in skrivanje je bilo vsak dan bolj naporno. Resnično sem se veselila konca nosečnosti in komaj čakala rok poroda.
V 38. tednu sem bila sprejeta na oddelek za rizično nosečnost – preveč plodne vode. Še nikoli nisem nikogar pogrešala tako močno, kot sem pogrešala sina tista dva tedna in kljub vedenju,, da se imata z očkom prav lepo in da sta me prišla vsak dan pozdraviti, je občutek krivde le naraščal. Lahko pa se zahvalim svoji sestri in mami, ki sta s pogovorom poskrbeli, da moje misli niso popolnoma ponorele.
Pregledana vsak dan, tisoči CTGjev, prav toliko UZjev in “če-jev” s strani zdravnikov in končno sprožen porod. Aleluja, po eni uri porodne sobe je svet kriče pozdravila moja mala sončica.
In sedaj? Now the hard work begins!