Misija starševstvo

Joj, kako razvajen otrok. Vedno doseže vse, kar hoče. Moj že ne bo tak. Kako mu lahko dovolijo jesti za televizorjem ali celo hodijo za njim s hrano? Mojemu otroku tega že ne bom dovolila. Kako neprimerno se obnaša, pa kljub temu ni nobene posledice. Moj otrok bo imel postavljene jasne meje. Pa kaj tako kričijo na ubogega otroka? Jaz na mojega že ne bom nikoli zakričala.

Preden sem sama postala mama, sem imela v glavi jasno sliko, kakšni bodo moji otroci, kaj bodo počeli in kako se bodo obnašali. Kot učiteljica sem tudi vedno videla, kaj bi sama delala drugače in sem skušala v učne ure poleg izobraževalne vnesti tudi vzgojno komponento. Potem pa mi je nekdo postavil mojo jasno sliko o vzgoji na glavo – moj otrok. Najprej prvi, nato še drugi.

Misija starševstco

Ko me je kljub neštetim prej prebranim knjigam prvič spravila v jok že majhna, nebogljena štručka, ki sem jo šele v redu prinesla iz bolnišnice in je po neprestanem trudu ohranjati težo »po krivulji«, kar je pediatrinja neprestano poudarjala, v loku izbruhala vso mleko, ki sva ga tako s trudom spravljali v njen trebušček.

Ko sem svoji enoletnici prižgala risanko, da sem jo toliko hipnotizirala, da je odpirala usta, ker bi drugače v celem dnevu pojedla dva grižljaja hrane.

Ko sem pri svoji dvoletnici po dolgotrajnem ponavljanju, prigovarjanju in spodbujanju izgubila živce in zakričala.

Ko mi moja triletnica s svojimi izjavami vzame besede, ko v njenih očeh prav vidim, kdaj nekaj reče samo zato, da bi videla, kakšna bo moja reakcija, in ko v njenem obnašanju predvsem v stresnih situacijah vidim malo kopijo sebe, na kar nisem vedno ponosna.

Ko sem svojo hči skušala vzgajati po navdihu Montessori pedagogike, ko pa se je rodil še sin, pa sem »metodo Montessori« zamenjala z »metodo prosto po Prešernu« z glavnim ciljem izogniti se kaotičnemu dnevu.

Ko sem po nešteto izpadih ščipanja, ko so me v službi že spraševali, če imamo doma mlado muco, da imam tako spraskane roke, v obupu preskusila še zadnjo idejo in svojega enoletnika uščipnila nazaj (njemu je bilo to sicer blazno zabavno).

Predvsem pa sem bila prepričana, da bosta moja otroka mirna, vedno vljudna, ustrežljiva, strpna in potrpežljiva. Dejansko pa sta marsikdaj prava mala razgrajača.

Tako sta moja otroka postala moja največja učitelja. In kaj sta me naučila? Da popolnih staršev ni. Vem, da bi bilo marsikdaj prav, da bi ravnala drugače. A kaj je najpomembnejše? Da se iz težkih situacij učimo in poskušamo biti naslednjič boljši. Ter da damo otroku vso ljubezen in podporo, kar je premoremo. Vsak otrok je drugačen in zahteva drugačen pristop. Predvsem pa se moramo kot starši naučiti izbirati svoje vojne – vztrajati pri tistem, kar nam je pomembno, malenkosti pa spregledati. In se zavedati, da je naš otrok osebnost zase ter ga moramo sprejeti takšnega, kot je.

Maja Helbl

Maja Helbl

Sem učiteljica in mamica dveh otrok, imam svojo jezikovno šolo ENIDA center znanja in FB skupino ENIDA unique, kjer predstavljam svoje unikatne izdelke za dojenčke in otroke.
Maja Helbl

Latest posts by Maja Helbl (see all)

Ocena:
[Skupaj: 0 povprečno: 0]

Morda vas zanima tudi ...

Maja Helbl

Maja Helbl

Sem učiteljica in mamica dveh otrok, imam svojo jezikovno šolo ENIDA center znanja in FB skupino ENIDA unique, kjer predstavljam svoje unikatne izdelke za dojenčke in otroke.

Dodaj odgovor