Najprej smo vedeli vse o vzgoji. Potem smo dobili otroke …

V čem se starši razlikujemo od ne-staršev (tistih, ki otrok (še) nimajo)?

Starševstvo in vzgoja – ena tistih nalog v življenju, o kateri je zelo enostavno razpravljati in modrovati, najtežje pa jo je dobro opravljati.

Najprej smo vedeli vse o vzgoji. Potem smo dobili otroke ...

Starševstvo brez navodil in splošnih pravil

Pravijo, da vsi najbolje vemo, kako bi bilo potrebno vzgajati sosedove otroke. Ko imamo svoje, šele razumemo, da gre za vedno nove izzive in za učenje na izkušnjah brez pravih navodil in splošnih pravil, ki bi veljala za vse. Ugotovimo, da je na trenutke veliko težje, kot smo mislili, hkrati pa tudi veliko lepše, kot smo si lahko kadarkoli predstavljali.

Dejstvo je, da smo tudi sami, preden smo postali starši, na marsikaj gledali drugače. Opazovali smo otroke sorodnikov in prijateljev in ugotavljali, kaj vse počnejo narobe in kaj vse bomo mi bolje. Na primer, da bomo sami kot starši nepopustljivi, odločni in potrpežljivi, nikoli ne bomo komplicirali, naši otroci pa bodo v glavnem pridni – ko bomo na kavi, bodo tiho in na miru sedeli za mizo ter barvali pobarvanko.

Vloga starša te vsaj malo spremeni …

Priznajmo si – ko postaneš starš, se vsaj malo spremeniš. V večini primerov – pa čeprav ne na prvi pogled – na bolje. Ne skrbiš več le zase, za svoje udobje in ne misliš več samo na to, kaj si želiš ali kam bosta s partnerjem šla in kaj počela v prostem času. Postaneš bolj prilagodljiv, bolj skrben in manj sebičen.

Z otrokom seveda pride velika odgovornost – kar naenkrat je nekdo do nadaljnjega odvisen od tebe, s tabo vedno v mislih, tudi čez leta so njegove skrbi vsaj malo tudi tvoje. Ljubezen do otroka je nekaj, kar ni mogoče začutiti, dokler ne postaneš mama ali oče. V svojem srcu odkriješ kotičke, za katere nisi vedel, da sploh obstajajo. Nenazadnje pa – svojemu otroku želiš omogočiti otroštvo, kot si ga sam imel. Ali pa vse tisto, kar ti je v njem manjkalo.

Ob tem ko se trudimo biti dobri starši, po svojih močeh, se pogosto soočamo tudi sami s sabo, s svojim otroštvom, dvomi, občutki krivde, preizkušnjami v partnerstvu, s pomanjkanjem časa in še marsičem. Življenje nam še dodatno prinese nepričakovane dogodke, nove težave in izzive. Vendar zaradi vsega tega lahko dozorevamo in osebnostno rastemo … Otroci nas sicer naredijo bolj utrujene, vendar znajo v nas zbuditi tisto najboljše.

Najprej smo vedeli vse o vzgoji. Potem smo dobili otroke ...

Na nekatere stvari začnemo gledati drugače …

V čem vse se razhajamo starši in tisti, ki otrok nimajo? Ali drugače povedano – katera prepričanja spremenimo, ko postanemo starši?

Iz arhiva svojih izkušenj (s sabo in drugimi) sem se spomnila deset možnih razhajanj.

1. Ne želim, da bi se moje življenje zaradi otroka preveč spremenilo.

“Nič ni nikoli več isto, potem ko imaš otroke.” Pa je to res tako grozno? Bolj ali manj se spremeni tvoj stil življenja, prioritete, partnerski odnos in še marsikaj. Pa v tem ni nič slabega, celo obratno. Mnogi pa se sprememb tako bojijo, da se za starševstvo nikoli ne odločijo ali pa ga zelo dolgo odlašajo.

2. Otroka nameravam že od samega začetka navaditi na red in disciplino.

Ta odločitev izhaja iz splošne paranoje pred permisivno vzgojo, o kateri danes vsi opozarjajo. Pozabljamo, da razvajenost ni posledica preveč ljubezni, bližine in našega sočutja, ampak kvečjemu pomanjkanje naše prisotnosti, postavljenih meja in doslednosti, ko otroci odraščajo v malčke. Strah, da bi razvadili dojenčka, prinaša veliko stresa in oteži pomembno začetno povezovanje z otrokom in njegovo zaupanje v nas in ta svet. Veliko staršev s tem strahom pred razvajanjem že vstopa v starševstvo in nato sledijo še pritiski okolice. Na splošno premalo poslušamo in zaupamo svojemu občutku in otroku. Za nazaj šele spoznaš, da se veliko stvari uredi ob svojem času, z malo potrpljenja in veliko lažje, kot na silo.

3. Želim si dojenčka, ki bo vso noč prespal.

Koliko in kako bo dojenček spal, ni odvisno od nas. Dojenčki tudi nimajo težav s spanjem, ampak samo spijo ne tako, kot bi si želeli mi. Nekateri še vedno verjamejo, da je potrebno dojenčka “naučiti” spanja čez noč, s tem pa mu delajo veliko škodo. Ne pustite se prepričati, da ste za nočno zbujanje vašega otroka krivi vi! Nočno zbujanje otroka do 2 let ali tudi dlje je normalno in fiziološko in prej ko to sprejmete, lažje vam bo. Normalno je tudi, če vaš otrok še ne zmore zaspati sam in vas še potrebuje, da se počuti varno in lahko mirno zaspi ob vas. Ne bo trajalo večno.

Najprej smo vedeli vse o vzgoji. Potem smo dobili otroke ...

4. Nameravam dojiti, ampak ne želim (pre)dolgo dojiti.

Vsi se zavedamo koristi dojenja, vendar smo tudi na tem področju mamice polne strahov “ali mi bo uspelo” in zasipane s predsodki o tem, kako dolgo dojiti. Že v osnovi preveč dvomimo v svojo sposobnost dojenja. Preveč pričakujemo od sebe, premalo se sprostimo in premalo opore in pomoči si dovolimo od drugih – kar seveda otežuje, da bi dojenje steklo, kot bi si želele.

Vsi preveč obsojajo mamice, ki ne dojijo, po drugi pa tudi tiste, ki dojijo otroke po prvem ali celo drugem letu starosti – kljub temu, da zdravstvena priporočila to podpirajo. Žal, tudi dojenje v javnosti se marsikomu (še vedno) zdi neprimerno…

5. Moj otrok bo imel rad zdravo hrano in ne bo jedel sladkarij.

V času porodniškega dopusta imamo čas in ves nadzor nad prehrano otroka. Morda se natančno držimo smernic uvajanja goste hrane, ne sladkamo in solimo in otroku ponujamo le kvalitetne, sveže pripravljene obroke. Drugače je, ko gre otrok v vrtec, prespi pri starih starših, gre na rojstni dan k prijatelju ali pa vas lepo prosi, da bi za večerjo spet jedel čokolino. Takrat začnemo iskati kompromise …

6. Moj otrok bo čim prej samostojen in ne bo preveč navezan name.

To je ena največjih zmotnih prepričanj, v katere verjamemo, še preden postanemo starši ali pa tudi potem. Otrok ne more postati resnično samostojen, brez da je na nekoga navezan, ki mu je v oporo in mu daje občutek varnosti in zaupanja. Iz tega lahko postopoma razvija željo in interes, da vedno več stvari počne in zmore sam. V razvojni psihologiji je znano, da bolj kot otroke silimo v samostojnost in odrivamo od sebe, bolj nesigurni (p)ostajajo in tako se nas še bolj držijo in oklepajo.

7. Ubogal me bo (na prvo besedo) in vedno bom ohranil/a mirne živce.

Če nimate otrok, morda ne veste, kako vas otroci lahko spravijo ob živce. Lažje je, če na njihov jok in izbruhe gledate kot normalen del njihovega odraščanja in ob tem pomislite, da tudi njim takrat ni lahko! Da tega ne počnejo, ker bi vas jezili, ampak da se sami soočajo s prevelikimi čustvi, ki jih še ne znajo nadzirati. Zato bodimo sami bolj odrasli in nadzirajmo svoja. Ne da takoj v vsem ustrežemo – otrok potrebuje predvsem našo oporo in sprejemanje, tudi ko se slabo počuti, ko je jezen in razdražljiv. Pomislimo, kako in zakaj se otrok tako počuti in kaj nam z obnašanjem sporoča, ne pa, kako ga utišati.

8. Na meni je, da bo uspešen v šoli in ne bo imel težav z učenjem.

Šola ni vsem otrokom v enako veselje, če sploh. Nekateri se veliko bolje znajdejo in so uspešni v športnih ali katerih drugih obšolskih dejavnostih, težje pa več ur sedijo za klopjo. Vsak se lahko nauči osnovne discipline in odgovornosti opravljanja domačih nalog, vendar mnogi starši danes od otrok dejansko pričakujejo preveč.

Ni vse v peticah in ocene naših otrok niso merilo naše vzgoje ali lastnega uspeha. Morda ima naš otrok talente, ki jih ne cenimo in priznavamo dovolj? Poleg tega bo v prihodnosti za uspeh in zadovoljstvo v poklicu potreboval še marsikaj drugega, kot samo dobre ocene.

9. Moj otrok ne bo počel takšnih neumnosti, kot sem jih v mladosti sam/a.

Ko se spomnimo svojega otroštva in mladosti, se lahko spomnimo veliko nevarnosti in prigod, za katere si niti približno ne predstavljamo, da bi jih v teh letih počeli naši otroci. Pa smo ravno tako odrasli, s takšnimi in drugačnimi spomini in izkušnjami vred, kajne? Morda pa niti ni bilo tako nekoristno …

10. Ko bo odrasel, se bo čim prej zresnil, našel službo in odselil.

Tega ne bom komentirala. Še zdaleč namreč nimam odraslih otrok in ni dobro biti preveč pameten, še posebej ne o stvareh, ki te nekega dne še čakajo … 🙂

Kaj pa je pri vas sedaj drugače, odkar ste starši?

Ocena:
[Skupaj: 0 povprečno: 0]

Morda vas zanima tudi ...

Vita

Sem mamica dveh otrok, ki najde čas in veselje za pisanje in vodenje/ustvarjanje fb strani Čustveno inteligentno starševstvo

Dodaj odgovor