Vojna na sodišču
Ta prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Piše Alenka Gabrovec
V idealnem svetu bi par, ki se je ravno razšel, zadeve uredil po mirni poti, glede na zakonodajo bi svoj dogovor okronal na sodišču ter bi vsi živeli srečno in veselo do konca svojih dni. Otroci bi po teoriji imeli dva odgovorna starša, ki sicer živita vsak na svojem naslovu, se v vsem zmoreta in znata dogovoriti, sta najboljša prijatelja in partnerji iz novih družin so le dodana vrednost. Otrok bi živel t.i. normalno življenje, brez travm, ki jih pusti ločitev in ne bi bil v navzkrižnem ognju staršev. Mogoče kje obstaja takšna družina, a menim, da so to le bajke. Mogoče se motim.
Ena zadeva, ki me močno zmoti, ko strokovnjaki govorijo o ločenih družinah. je stavek »ločitev je za otroka travma« … hm, torej je potemtakem bolje, da ima otrok navidezno družino ter živi v laži? Ali celo v nasilju? Moje mnenje je, da se niti en par nekega jutra ne zbudi in reče, danes je dan, ko se bom ločil, ter je pred tem živel v popolni vezi in imel popolno družino. Vedno je vzrok za ločitev, od vzroka je odvisno, kako huda bo bitka na sodišču. Vsekakor pa otrok že pred ločitvijo živi v zelo nezdravem okolju, torej ločitev ni travma, ampak prej rešitev.
Drug stavek, ki mi vedno dvigne pritisk, je »stiki z obema staršema MORAJO biti«. Temu sledita tako CSD kot sodišče ter temu pritrjujejo vsi sodni izvedenci. To pa ne drži. Vsak odnos je individuum in vsakega bi bilo potrebno obravnavati individualno, glede na okoliščine, želje, potrebe in koristi otroka. Tako pa imamo na tem področju totalno zmedo, se dogajajo umori in uboji, kdo je vse zakrivil to, je brezplodna debata, a dejstvo je, da se prepričanju »stiki MORAJO biti« slepo sledi in dostikrat niso v korist otrok, so pa kljukica, ki jo institucije naredijo, še en statističen podatek več. V realnem življenju se pa običajno odvijajo drame.
So primeri, kjer so matere tiste, ki nikoli ne bi smele imeti stikov, otroci povedo, da si stikov ne želijo, ker se mater bojijo. A se jim pove, da so premajhni, da oni ne morejo odločati o tem, ali bodo imeli stike ali ne, rezultat tega je potem to, da je oče vse, samo človek ne, da gre otrok na silo k materi ter se ona v gostilni napije, otroka med tem sredi zime zaklene v avto, ko se le ta zbudi, pa tava po mestu, dokler ga ne najde policija. In tudi obratno so zgodbe podobne, ko otrok ne želi k očetu, mati joče in prosi, naj do tega ne pride, pa je preslišana in oče potem spolno zlorabi otroka, mati pa za nagrado sliši le to, da se bo otrok že navadil, ker konec koncev so stiki z očetom v njegovo korist.
Prav tako so primeri, ko noben od staršev ni primeren za to, da bi otroka imel, ker oče na eni strani pritiska na otrokovo željo, da bi bila starša skupaj ter mu govori, kako ima rad mamico, da je ona tista, ki ga noče ter otroka izsiljuje s stavkom »če me imaš rad/a«, na drugi strani mati otroku ponudi visok standard življenja ter ga izsiljuje s tem, da če ne bo takšen, kot si je ona zamislila, bo »reven kot …«, kar je za otroka nesprejemljivo, saj ima že izoblikovan način življenja in že spada v neko skupino, ki bi jo potem izgubil, bil izobčen. Oba torej čustveno močno zlorabljata otroka, ki postane t.i. popoln otrok, ki si kaj kmalu poišče beg v odvisnosti ali celo naredi samomor.
Potrebno je povedati tudi to, da so tako matere kot očetje, ki so izoblikovali način, kako doseči svoje in se s tem maščevati bivšemu partnerju, četudi preko telesa otrok. Potem pridemo do mam, ki so pripravljene narediti vse, da bi preprečile stike, četudi z obtožbami spolne zlorabe, ker vedo, da bodo le na ta način prizadele bivšega. Ter na drugi strani očete, ki bodo naredili vse, da se bivši maščujejo s tem, da dosežejo neživljenjske stike, zgolj in samo zato, da imajo še kontrolo nad življenjem bivše. Ker, konec koncev, če on ni srečen, zakaj bi bila ona. Res pa je, da je ženska domišljija veliko bolj pestra kot moška ter znajo ženske, žal tu niso matere, le ranjene ženske, narediti bistveno večjo dramo, si izmisliti bolj prepričljivo zgodbico ter znajo biti bolj pretkane.
Seveda so pa tisti starši, ki stikov sploh ne želijo imeti, a kot starš – »neskrbnik« tako in tako lahko stikov ne izvajaš, ker so tvoja pravica, ki si jo vzameš ali ne. Za starša – »skrbnika« je to ena izmed mnogih dolžnosti, za katero tudi kazensko odgovarja. Koliko je pravice v tem, kdaj drugič.
A če se vrnem na čas, ko se par/zakonec znajde v kolesju institucij. Zelo majhen procent je tistih, ki se dogovorijo in ne pride do težav, čeprav na začetku morda izgleda, da bo šlo brez dram, se situacija podre, ko se v tej enačbi pojavi nov partner. Nekje v povprečju se bitke na sodišču zaradi premnogih neumnosti odvijajo do 5 let. Običajno pa zaradi:
- Vsaj en starš ne zmore biti starš, ampak je zgolj ranjen mož/žena.
- Sta v dramo stopila brez odvetnikov.
- Sta v dramo stopila s slabimi odvetniki.
- Sta dovolila, da ju otrok zmanipulira.
- Sta dovolila, da se v dramo vpletajo ostali družinski člani, prijatelji …
- …
Žal je potrebno za najlažjo in najcenejšo bitko imeti dobrega odvetnika. Zakaj? Področje družinskega prava je najbolj čustveno, zato je nujno imeti nekoga, ki zmore objektiven uvid ter se ne gre podlih igric. To pa zmore le odvetnik, ki ima za sabo kar nekaj kilometrov, razmišlja zelo izven okvirjev ter mu ni v prvem planu molža stranke za denar. Zakon je sicer zelo jasen, a kaj, ko se ga v večini ne upošteva in se išče tisto, česar ni. Ravno zaradi napak na CSD (o njihovem delu kdaj drugič, ker bi lahko napisala roman) ter dejstva, da njihovo mnenje oblikuje odločitev sodišča, je še toliko bolj pomembno imeti dobrega odvetnika. Ta bo realno povedal, kaj lahko pričakujete na CSD. Jasno bo povedal, da boste slišali marsikaj, s čemer se ne boste strinjali, a vsak vaš upor in nestrinjanje bosta zabeležena kot nesodelovanje in konfliktnost, če je to res ali ne. Vsaka vaša beseda bo zapisana tako, da se jo bo dalo zlorabiti. Na koncu boste dobili takšno mnenje, da boste želeli na psihiatrijo, ker ste očitno oseba z dvema osebnostma.
Zelo pomembno je, kako si na začetku postavite in začrtate pot, ter zelo pomembno je, da je ta pot podkrepljena s sodnim dokumentom, ker če bosta vidva tako odrasla, da se bosta zmogla dogovarjati, bo to le en list papirja, če temu ne bo tako, bo tisti list vajino navodilo igre, kjer so jasno znane sankcije. Ideje o tem »ne bom se zapletal/a, želim le mir« še nikoli niso prinesle dobrih rezultatov, ker je vedno mera potrpežljivosti in prilagajanja polna. Vsekakor pa je konec te romantike takrat, ko v igro stopi nov partner in na glas pove, da sta še kar skupaj, le na drugem naslovu. Kdo je tu žrtev, je tako jasno.
Če strnem, če se želite izogniti bitkam na sodišču, morate imeti dobrega odvetnika, postaviti na začetku jasne in dobre temelje (govorimo o »skrbništvu«, stikih in preživnini), vse potrditi na sodišču ter si najti pomoč kakšnega psihoterapevta ali nekoga, ki dela tudi na ločitvenih bitkah, da vas okrepi in vam kakšno zadevo razloži. Napisano pa iz lastnih izkušenj, ko sem se ločila brez odvetnika, v dobri veri, da sva toliko odrasla, da se bova zmenila v dobrobit otrok in posledično na koncu zadevo rešila po osmih letih z odvetnikom, ki je vedel, kaj počne, ter ni dovolil niti enega napada name in se striktno držal tistega, za kar smo bili tam, ker poprej sem vedno imela občutek, da sem prišla na sodišče urejati zadeve, ki bodo v korist otrok, ven sem prišla razvrednotena, razgaljena, »pretepena« cota, ki so ji razložili, da je nesposobna, najslabša, konfliktna, slaba mati … in da kljub temu, da skrbim zanju 24/7, še premalo naredim zanju.
- Starši smo krivi za vso to medvrstniško nasilje! - 4. 5. 2023
- Kako veš, da je otrok žrtev medvrstniškega nasilja? - 21. 6. 2022
- Medvrstniško nasilje – kako dolgo ga bomo še tolerirali? - 20. 6. 2022
