Ko starša kujemo v nebo, vržemo pekel ali ga odrežemo

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.

Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

Ko starša kujemo v nebo, vržemo pekel ali ga odrežemo

To sta najpogostejši obliki vzorca odraslih otrok do svojih staršev.

Na zunaj izgledata diametralno nasprotni, vendar imata nekaj skupnega. To je, da sta obe na podoben način nezdravi. Sta kot 2 konca iste palice. Ena od zaščit je črno belo slikanje. Da vidimo le vse dobro ali vse slabo. Včasih damo oba starša na eno stran, včasih vsakega na svojo (kot sem pisala v prejšnjem javljanju). Včasih to črno belo gledanje ostane tudi po smrti staršev. Kar pomeni, da se popkovnica s smrtjo ne prekine. Včasih se po smrti še ojača in bela barva postane še bolj bela, skoraj svetniška, črna pa še bolj črna, bolj črna od najbolj črne teme. Črno beli so odnosi v pravljicah. Tam je zlobna čarovnica slaba in junaški princ dober.

V realnem življenju pa … če na situacijo zmoremo pogledati dovolj od daleč, ugotovimo, da je čarovnica tudi zdravilka, za princa pa se izkaže, da ni niti princ, niti nima konja, včasih še osla ne.
To distanco rabimo tudi v odnosih s svojimi lastnimi starši. Kajti brez distance nas prehitro potegne v naše zgodbe, v naše zaščite, v naša prepričanja, v naše rane, v naša hrepenenja.
Kadar pa nas potegne, ne zmoremo več videti druge strani. Pa tudi svoje ne.

Kaj pa je zadaj za to črno-belostjo?

Pogosta zgodba v primeru, da starša porivamo navzdol, je, da nas ta starš kot otroka ni znal videti, slišati, razumeti, podpreti. Do nas je imel nerealna pričakovanja, ki jih nikakor nismo mogli zadovoljiti, pogosto je bil nezadovoljen, slabe volje, kritičen, nepredvidljiv, lahko je bil tudi fizično ali čustveno nasilen. Pogosto smo se mu v najstništvu uprli, veliko je bilo prepirov, povzdigovanja glasu, groženj, laži.

Še kot odrasli imamo ob staršu občutek, da nikdar ne bo zadovoljen z nami, vedno bo imel pripombe, včasih nam jih bo sporočal glasno, z besedami, včasih bomo brali njegovo neverbalno govorico, njegov skomig z rameni, način kako zmaje z glavo ali kako počasi izdihne. Še vedno se bomo ob njem počutili neslišane, nesprejeta, neljubljene, nerazumljene in hrepeneli bomo po njegovi pohvali, po potrditvi, ki pa bo le redko prišla do nas. Ali pa je ne bomo zmogli več zares slišati in sprejeti.

Starš, ki ga kujemo v nebo, pa je bil pogosto naš zaupnik. V enem delu nam je dal, kar smo potrebovali: slišal nas je, nas razumel, podpiral, se včasih postavil za nas. Vendar smo tudi v tem primeru plačali ceno, ki pogosto ni bila nizka. Staršu smo skušali ustreči, vse smo naredili, da bi bil z nami zadovoljen. Pogosto za ceno samega sebe. Še kot odrasli mu včasih skušamo ugajati. Včasih pa se boleče zavemo, da nas ta starš sploh ne pozna, da sprejema le tiste dela nas, ki smo mu jih kazali toliko časa, s katerimi smo si skušali kupiti njegovo ljubezen in pozornost, druge pa odklanja.
Bolj ko enega vidimo črno, bolj drugega vidimo belo. Vendar še enkrat želim poudariti, da tako gledanje ni zdravo. Niti ni realno.

V primeru, ko starša v odrasli dobi odrežemo, ko imamo z njim minimalne stike ali pa jih sploh nimamo več, se to pogosto zgodi, kadar je starš v našem otroštvu bil zelo manipulativen, kadar je bil odnos res toksičen in je za odraslega otroka bolje, da ta odnos prekine. Včasih popolnoma. Za to mora odrasli otrok zbrati veliko notranje moči. Kajti s tem se zoperstavi celotni družbi, ki pričakuje, da bodo otroci starše spoštovali, ne glede na vse.

Tadeja Milivojevič Nemanič

Tadeja Milivojevič Nemanič

Najprej sem mama in žena, mama 3 najstnicam in 9 letnemu fantiču ter že skoraj 20 let poročena. Potem pa sem Imago terapevtka, kar sem postala po zaključenem podiplomskem študiju kemije. Odnose med atomi so profesionalno zamenjali odnosi med ljudmi, predvsem v družini.

Izobraževala sem se tudi pri danskem družinskem terapevtu Jesperju Juulu, iz v čustva usmerjene terapije za pare pri dr. Leanne Campbell iz Kanade ter iz TRE, Vaj za sproščanje napetosti, stresa in travme, pri ga. Jelki Slapar.
Tadeja Milivojevič Nemanič
Ocena:
[Skupaj: 0 povprečno: 0]

Morda vas zanima tudi ...

Tadeja Milivojevič Nemanič

Tadeja Milivojevič Nemanič

Najprej sem mama in žena, mama 3 najstnicam in 9 letnemu fantiču ter že skoraj 20 let poročena. Potem pa sem Imago terapevtka, kar sem postala po zaključenem podiplomskem študiju kemije. Odnose med atomi so profesionalno zamenjali odnosi med ljudmi, predvsem v družini. Izobraževala sem se tudi pri danskem družinskem terapevtu Jesperju Juulu, iz v čustva usmerjene terapije za pare pri dr. Leanne Campbell iz Kanade ter iz TRE, Vaj za sproščanje napetosti, stresa in travme, pri ga. Jelki Slapar.

Dodaj odgovor