Ali naj si z mojo družino uredimo stanovanje v hiši mojih staršev?

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.

Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

Ali naj si z mojo družino uredimo stanovanje v hiši mojih staršev?

Smo mlada družina in imamo možnost iti na svoje ali si urediti stanovanje v hiši mojih staršev. Kaj naj naredimo?

Ni enoznačnih odgovorov in tudi v tem primeru ga ni. Pa vendar se sama nagibam na stran: iti na svoje! Vsaj za nekaj prvih let. Toliko, da se mlada družina navadi na samostojno življenje, da sprejme svoja pravila in načine sobivanja, da sploh lahko ugotovi, kaj je je všeč, kaj je za njih sprejemljivo, kakšen življenjski slog jim ustreza, kaj so njihove prioritete in vrednote.
Ogromno je področij, kjer se mlada družina rabi uskladiti. Praviloma je to laže narediti, če ni nikogar poleg z nasveti in pričakovanji. Tu govorim čisto o vsakdanjih stvareh: gospodinjstvo na primer. Kako si bosta mlada dva porazdelila te naloge: kuhanje, pospravljanje, skrb za poln hladilnik? Bo tako kot je vsak od njiju videl doma ali bosta naredila kako spremembo?
Pa finance, prosti čas, socialni stiki, počitnice, spolnost, …

Pa ko pride prvi otrok: toliko je vprašanj in neznank, toliko skrbi in strahov. Po eni strani bi bilo nujno takrat nekoga imeti poleg. Nekoga z izkušnjami, nekoga, ki mu zaupamo. (In predvsem nekoga, ki zaupa nam, ki verjame v nas.) Babice so po eni strani za to idealne, po drugi strani pa imajo pogosto svoj prav, od katerega ne želijo ali zmorejo odstopiti in se jim zdi, da mlade mamice preveč komplicirajo. Zato so mamice pogosto deležne stavkov kot so: »Če sem svoja dva vzgojila, menda že nekaj vem o tem.«, »Če je bilo do sedaj to dobro, ne vem, zakaj ne bi bilo tudi od zdaj naprej« To je frustrirajoče – za obe! Hkrati pa je zelo pomembno, da tudi tu mlada družina stopi na svoje noge. Da mlada starša sama oblikujeta svoje starševstvo, da se usklajujeta glede vzgoje, da se pogovarjata o tem, kaj je pomembno. To običajno laže naredita, če sta sama, če se stari starši ne vmešavajo v to.

Pri vsem tem pa fizična distanca vsaj malo pomaga. Pri vprašanju stanovati v isti hiši ali ne, gre predvsem za vprašanje popkovnice s starši. Ki jo moramo prerezati odrasli otroci!
S stališča mlade družine pogosto zgleda, da se starši vtikujejo v vse preveč stvari: želijo pomagati pri kosilih, ne dovolijo nobenih gradbenih posegov, vstopajo v stanovanje brez da bi zvonili, z vnuki delajo drugače kot bi si želeli ta-mladi, sprašujejo kam, s kom in za koliko časa gre kdo od doma, načrtujejo skupna dela okoli hiše, pričakujejo, da bodo mladi prevzeli polovico vrta, ne želijo deliti stroškov za hišo ali po drugi strani pozimi nadzirajo temperaturo v dnevni sobi mladih, dajejo nasvete ne da bi bili po njih vprašani, ne dovolijo, da bi se zgradilo zunanje stopnišče, ne slišijo, da bi en del vrta mladi radi imeli zase, načrtujejo menjavo fasade in strehe, ne da bi se o tem pogovorili ali o tem obvestili tudi mlade, ne želijo se pogovarjati o prepisu dela nepremičnine na mlade, vnukom kar naprej dajejo sladkarije, …

Pogosto se to mali, drobni primeri, ki pa se nabirajo, saj se najpogosteje ne rešujejo. Zakaj pa se ne rešujejo? Vse preveč pogosto zaradi ljubega miru. Ki pa je ljubi mir le na zelo kratek rok. Kajti v primeru konstantnega ne-reševanja, se konflikti začnejo lepiti eden na drugega, postajajo čedalje večji, čedalje bolj prepleteni in vseobsegajoči. Ter nepredvidljivi. Nepredvidljivi v tem smislu, da prej ko slej eskalirajo in eksplodirajo. Le to se lahko vidi navzven, ko iz ene dokaj nepomembne teme med mladimi in starimi pride do kolosalnega prepira, kjer ven zmečemo vse, kar se je nabralo v nekaj letih! Lahko pa je obrnjeno navznoter, kar izgleda kot velika notranja stiska, tiščanje v prsih, trebuhu, stiskanje za vrat, utripanje v glavi, potenju, drgetanju celega telesa, glavobolih in migrenah, solzah… ob zgolj omembi starih staršev ali planiranju obiska pri njih.

Ne glede na to, da mladi to doživljamo v zvezi s starši ali taščami, tasti, pa smo mi tisti, ki rabimo vse to spucati! Temu se reče prerezati popkovnico. Kajti svojih staršev (razen, če so pripravljeni poslušati, rasti in se česa naučiti) ne bomo spremenili. (Tako kot oni ne bodo spremenili nas, čeprav so mnogi glede tega neumorni in neutrudni 😉)
Ne glede na to pa po mojih izkušnjah mnogo mladih počne prav to. Skuša spremeniti svoje starši. Skuša jim dopovedati, da nimajo prav, da bi bilo bolje drugače, da naj se spremenijo. In to na leta dolgo.

Kot rečeno, nekateri starši na to so pripravljeni, večina jih ni. In pri teh dopovedovanje, prepiranje, grožnje, distanciranje, kupčevanje, … ne bo obrodilo sadov. Ne takih, kot si jih želimo mi.
Rezanje popkovnice je postaviti se zase, sprejeti sebe in v naslednji stopnji sprejeti starše take kot so. K rezanju popkovnice paše ozaveščanje in predelovanje svojih lastnih vzorcev.
Kako se jih najlaže zavemo? Kot sem napisala na začetku tega tedna: ko je moja reakcija pretirana. Ko ob vprašanju: »Kdaj se spet vidimo?« padem ven. Ko mi je že ob misli na skupno praznovanje grozno. Ko mi to, da vidim, da me je klicala mama, zbudi slabo voljo.

Po drugi strani pa so tudi primeri, ko starši znajo spustiti mlade, ko jim zaupajo in kjer zaupanje ne pomeni, da bodo mladi naredili tako kot starši mislijo, da bi bilo najbolje; temveč starši zaupajo, da bodo mladi naredili kot se mladim zdi najbolje. To je zelo pomembna razlika! Sama se je čim večkrat skušam zavedati tudi pri svojem starševstvu, kajti le, kadar svojim otrokom zaupam, da bodo odigrali na najboljši način kot oni zmorejo ali kot oni mislijo, da je najbolj prav in najbolj optimalno, pa čeprav je ta način popolnoma drugačen od tega, kar jaz mislim, da bi bilo za njih najbolje, le tedaj je med nami res stik, povezanost, spoštovanje, … in tedaj velikokrat z začudenjem lahko opazujem, kako odrasli, odgovorni, samostojni, iznajdljivi in pametni so moji otroci.
Kadar pa se v svojih odločitvah opečejo, skušam le biti tam za njih. Brez moraliziranja, nabijanja krivde, pridiganje in svetovanja. Razen seveda, če me za to ne prosijo sami. V takih primerih starši sami spodbujajo rezati popkovnico, čeprav jo še vedno do konca morajo prerezati otroci sami, vendar se v takih primerih to zgodi naravno, organsko, brez posebnih priprav in besed.
V takih primerih je bivanje v bližini staršev najboljša možna kombinacija za vse vpletene: za starše, za odrasle otroke, še najbolj pa za vnuke.

Staršem mladost in življenje, ki prihaja z mlado družino, popestri in obogati starost, obarva jo z barvami in pogosto pomaga ohranjati vitalnost in veselje do življenja še v pozna leta.
Odrasli otroci se lahko malo razbremenijo: starši lahko vskočijo pri varstvu – pa tudi če je to le za pol ure, toliko da kdo skoči v knjižnico, na pošto ali v trgovino, v primeru, da starši potrebujejo več pomoči, so takoj poleg mladih. Otroci pa poleg staršev dobijo še dedka in babico in ki bogatita njihovo življenje.

Tadeja Milivojevič Nemanič

Tadeja Milivojevič Nemanič

Najprej sem mama in žena, mama 3 najstnicam in 9 letnemu fantiču ter že skoraj 20 let poročena. Potem pa sem Imago terapevtka, kar sem postala po zaključenem podiplomskem študiju kemije. Odnose med atomi so profesionalno zamenjali odnosi med ljudmi, predvsem v družini.

Izobraževala sem se tudi pri danskem družinskem terapevtu Jesperju Juulu, iz v čustva usmerjene terapije za pare pri dr. Leanne Campbell iz Kanade ter iz TRE, Vaj za sproščanje napetosti, stresa in travme, pri ga. Jelki Slapar.
Tadeja Milivojevič Nemanič
Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Tadeja Milivojevič Nemanič

Tadeja Milivojevič Nemanič

Najprej sem mama in žena, mama 3 najstnicam in 9 letnemu fantiču ter že skoraj 20 let poročena. Potem pa sem Imago terapevtka, kar sem postala po zaključenem podiplomskem študiju kemije. Odnose med atomi so profesionalno zamenjali odnosi med ljudmi, predvsem v družini. Izobraževala sem se tudi pri danskem družinskem terapevtu Jesperju Juulu, iz v čustva usmerjene terapije za pare pri dr. Leanne Campbell iz Kanade ter iz TRE, Vaj za sproščanje napetosti, stresa in travme, pri ga. Jelki Slapar.

Dodaj odgovor