Samopoškodovanje – 5 napak, ki jih naredimo starši
Ta prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Ta objava je le za tiste najbolj pogumne starše. Bodimo odkriti – o napakah, ki smo jih kdaj naredili kot starši, res ni prijetno razmišljati. Istočasno pa nam to omogoča, da svojo komunikacijo z otrokom in sebe kot starše še izboljšamo.
Če se torej prepoznate v kateri (in verjetno se boste, saj jih počnemo skoraj vsi) ali pa morda v vseh napakah, to ne pomeni, da niste dobri starši. Prav nasprotno – dejstvo, da to berete nakazuje na to, da svojo vlogo starševstva jemljete izredno resno in imate močno željo, da kot starš stalno postajate še boljši. In to je izredno pohvalno!
Spodaj je torej 5 napak, ki jih kot starši hitro nehote naredimo. Ponavadi z najboljšimi nameni.
(V naslednji objavi boste izvedeli tudi, kaj narediti namesto teh napak)
1. Ne prepoznamo stiske
Otroci, še bolj pa najstniki pogosto skrijejo svojo notranjo stisko. Če smo trenutno tudi sami v obdobju močnejšega stresa, se nam lahko zgodi, da otrokovo stisko nehote spregledamo.
2. Stisko “odpikamo”
Otroški ali najstniški problemi se nam skozi odrasle oči velikokrat lahko zdijo malenkostni ali banalni. Kot odrasli recimo vemo, da to, da se je naša 11-letna hči sprla s sošolko, ni v širšem smislu nič takega in da se kasneje tega dogodka morda niti spomnila ne bo več. Hčeri morda z dobrimi nameni rečemo kaj v smislu: “Ah, bo že…”, “Veš kolikokrat se boš še s kom skregala.”, ”Do poroke bo že bolje.”, ”Ne sekiraj se.”, ”Ah pusti jo. Raje razmišljaj kaj pozitivnega.” itd.
Naši nameni so pogosto zelo dobri. Radi bi, da se hči neha obremenjevati. A istočasno hčeri zapremo možnost, da bi svoja čustva izrazila in da bi skupaj z nami situacijo raziskala. Nehote ji damo sporočilo, da njena čustva niso pomembna. Čeprav vemo, da kasneje ta situacija za hčero ne bo več bistvena, pa je zanjo v tem trenutku ta situacija še kako pomembna in resnična. Poleg tega se ravno v takih manjših situacijah naš otrok uči, kako upravljat s svojimi čustvi in kako situacijo kasneje tudi dobro rešiti.
3. Začnemo govoriti o sebi
Včasih skušamo svojemu otroku, ki nam zaupa neko svojo stisko, pomagati tako, da pričnemo govoriti o svojih izkušnjah. Npr. Našega 14-letnika je zavrnila punca, ki mu je všeč. Ko nam to zaupa, začnemo govoriti o svoji prvi simpatiji in kako smo bili tudi mi zavrnjeni. Spet – naši nameni so zelo dobri. Skušamo mu pokazati, da ga razumemo in sočustvujemo z njim. A tako kot pri prejšnjem primeru mu s tem nehote zapremo možnost, da bi naš najstnik raziskal svoja čustva, saj smo pogovor preusmerili od njega k sebi in s tem nehali poslušati.
4. Dajemo vrednostne sodbe
Ko nam otrok zaupa neko svojo težko izkušnjo, se pogosto zelo težko zadržimo, da ne bi te izkušnje ovrednotili – torej, da je ne bi označili kot dobro ali slabo.
Npr. 13-letna hči je močno razočarana, ker pri plesnih ni prišla v tekmovalno skupino, kar si je izredno želela. Hitro nas lahko zamami, da bi izkušnjo oz. tiste, ki so vpleteni v to situacijo, pozitivno ali negativno presojali. Morda bi hčeri dejali:
“To pa res ni fer! Pa tako si se trudila in trenirala!”
“Kaj je s to učiteljico plesa? Je malo neumna, da ne zna prepoznati tvojega talenta?”
“Dan danes je toliko tekmovalnosti povsod. To ni v redu!”
“Saj sem rekla, da nehaj že gledati nadaljevanke na tablici in več treniraj. No, zdaj pa imaš!”
Spet imamo lahko zelo dobre namene. Pogosto s tem, ko se jezimo na tiste, ki so našemu otroku naredili (dejansko ali pa zgolj skozi oči našega otroka) krivico, skušamo otroku dati znak podpore. Pokazati mu želimo, da smo na njegovi strani. A tudi tu mu nehote preprečimo, da bi raziskal svoja čustva, saj se pričnemo ukvarjati z našimi (npr. jeza na učiteljico plesa) ter prav tako nehamo poslušati otroka.
5. Takoj iščemo rešitve
Morda vas je ta zadnja točka presenetila. Zakaj za vraga ne bi bilo to, da iščemo rešitve, dobro?
Seveda je super, če se znamo osredotočiti na iskanje možnih rešitev ter smo proaktivni.
Problem je le, če s tem začnemo prehitro (in otroku ne damo prostora za njegova čustva) in če to delamo namesto njega (mu torej onemogočimo, da bi rešitve iskal tudi sam).
Tu naredimo eno od dveh največjih napak:
Hočemo rešiti namesto otroka
Npr. Naš 15-letnik se je za zadnji test res močno učil, a je kljub temu pisal 2. To ga je zelo razjezilo in tudi užalostilo. Ko za to slišimo, se nam lahko zgodi, da želimo situacijo vzeti v svoje roke. Takoj kontaktiramo učiteljico ter se zmenimo za govorilne ure. Tam zahtevamo pojasnila ter nanjo pritiskamo, da bi naš sin lahko test pisal ponovno. Zakaj to ni dobro izveste spodaj (razlogi so namreč isti, kot pri dajanju nasvetov).
Dajemo nasvete
Z nasveti smo ljudje na splošno preveč radodarni. Pogosto jih namreč dajemo, ko zanje sploh nismo naprošeni. Mislimo, da s tem delamo dobro in se počutimo kot dobri ljudje, a včasih z njimi naredimo celo škodo. Še posebej, ko otroku, takoj ko nam zaupa svojo stisko, že podelimo nasvet. Zakaj?
- ker mu zapremo prostor za izražanje čustev.
- ker mu niti ne damo možnosti, da bi rešitve našel sam.
- ker ravno s tem, da se otrok tudi malo sam znajde in do neke mere sam ugotavlja, kaj sedaj storiti, razvija sposobnost reševanja konfliktnih situacij ter razvija zaupanje vase ter samozavest.
Seveda lahko kdaj podelimo tudi kak nasvet, a ne na račun poslušanja in šele, ko nas oseba prosi zanj. Če želimo otroku pomagati pri iskanju rešitve, je boljša strategija, da mu postavljamo vprašanja, npr. ‘Kaj pa bi tukaj lahko storil?, ‘Kako si pa zadnjič rešil podobno situacijo?’, ‘Kaj si želiš v tej situaciji?’ itd.
- Kako odreagirati na otrokovo stisko? - 24. 4. 2020
- Samopoškodovanje – 5 napak, ki jih naredimo starši - 24. 4. 2020
- Moj otrok se samopoškoduje, kaj naj naredim? - 24. 4. 2020
