Je kazen učinkovita?

Je kazen učinkovita?

Ko starše vprašamo, kako postopajo, ko se njihov otrok dalj vede neprimerno največkrat rečejo »ja, kaznujem ga«. Velikokrat dodajo, da so s pogovorom že poskušali, da so mu večkrat povedali eno in isto, a se nič ni spremenilo. Sledi vprašanje: »pa kazen deluje?«. Najpogosteje odgovorijo, da ne. Včasih je delovala, včasih otrok iz strahu preneha s svojim vedenjem, a dolgoročno spremembe v vedenju ni. Zakaj?

Zato, ker kazen ni učinkovita takrat, ko želimo, da otrok spremeni svoje vedenje. Kazen je učinkovita le takrat, ko želimo, da otrok z nekim vedenjem prekine.

Tukaj moramo poudariti, da je govora o težje vzgojljivih otrocih in ne lahko vzgojljivih otrocih, s katerimi starši nimajo posebnih težav, so poslušni in pri katerih delujejo praktično vse vzgojne metode.

Kazen ne pomaga pri tem, da bi otrok spremenil svoje vedenje zato, ker ga s kaznovanjem ne učimo tega, kako naj se vede. Ne učimo ga pričakovanega vedenja.

Zakaj kazen ni učinkovita?

Dokazano je, da starši sčasoma kaznujejo vse pogosteje in da se intenzivnost kazni stopnjuje. Ko vidijo, da neka kazen ne deluje več, izberejo »močnejšo« kazen. Kazen, ki bo otroka »bolj prizadela«.

Starši, ki pogosto kaznujejo se zelo pogosto poslužujejo tudi groženj s kaznijo. Otroku grozijo s kaznijo, ki je potem pogosto tudi ne izvršijo, torej grožnja nima smisla. Dosežejo le slabe občutke pri otroku.

Otrok se zaradi pogostih kazni začne umikati od starša, zapira se vase, gojiti začne negativne občutke do sebe, pogosteje imajo taki otroci negativno samopodobo, … Na ta način izgubljamo stik z otrokom in posledično izgubljamo starševsko moč.

Zaradi nizke samopodobe in negativnih čustev do samega sebe se lahko začnejo pri otroku pojavljati številne težave na področju duševnega zdravja.

S kaznijo otroka ne učimo zaželenih vedenj, zato bo vedenja, ki smo jih kaznovali le nadomestil z drugimi, zelo verjetno enako nezaželenimi.
Naslednjič, ko boste svojega otroka želeli kaznovati, razmislite – ste pred kaznijo poskusili že z vsemi drugimi metodami s katerimi ščitite otrokovo samopodobo?

Mladostnike svoboda, ki ji niso kos, obremenjuje.

“Pred leti smo s skupino učencev poslušali bivšega odvisnika od drog, ki jim je povedal tole: »Vem, da vam je zoprno, ko vam starši določijo uro prihoda domov, ko vas kam ne pustijo. Jaz nisem imel nikogar, ki bi mi rekel, kdaj naj pridem domov, nihče me ni vprašal, kam grem. Tam zunaj me je bilo neskončno strah biti sam. Vendar sem bil, prestrašen in nemočen. In evo, padel sem v roke dilerjev …”

Mladostniku moramo razložiti, zakaj je pomembno, da se drži ure prihoda. Poskušajmo mu pojasniti svoje občutke. Mama mu na primer lahko reče: »Če ne prideš domov ob dogovorjeni uri, me skrbi zate«.

Mladostnik mora jasno povedati kam gre, s kom gre, kdo od odraslih bo še tam in kdaj pride domov. Dobro mu je tudi predlagati: »Prepričaj me, da ni potrebe, da me je strah zate.«

To je najpogostejše vprašanje, ki mi ga straši postavijo na predavanjih.
Moj odgovor je pravzaprav vprašanje – kaj nam daje vzgojno moč? S čim vzgajamo? Kaj je naše glavno orodje? Navadno nastane tišina, zato nadaljujem …

Najlažje vzgajamo z zgledom, z našim načinom življenja, z našim načinom izražanja čustev in z našimi načinom uporabe sodobne tehnologije. Naši otroci nas posnemajo. Mi smo njihov model.

Naj povem kratko zgodbo …

Po dolgem času sem se spet povzpela na bližnji hrib. Bil je lep sončen, prazničen dan. Veliko ljudi se je povzpelo na ta vrh tistega dne. Presenetljivo veliko mladih parov. Zelo malo pa je bilo otrok. Zakaj? Zato, ker je z otroki naporno hoditi v hribe. Še težje je z najstniki. A nekaj družin je bilo tam. Čisto majhni otroci so stopicali počasi po poti navzgor in se prešerno pogovarjali. Spomnila sem se, kako sem s svojimi otroki hodila v hribe. Joj, koliko zgodb, pravljic in pesmic sem si morala izmisliti, da smo nadaljevali s hojo. Kolikokrat sem si na začetku poti prigovarjala »zdrži prve pol ure, potem bo vse lažje«, »ignoriraj to, ko bomo enkrat tam, bodo srečni, da smo šli« ipd. Ni bilo lahko (ne neskončne priprave vseh potrebščin, ker »kaj, če …«, ne pregovarjanje o tem, kdo bo pospravil, počistil svoje pohodne čevlje, …), a vedno je bilo lepo. Imeli smo čas, ki smo ga namenili drug drugemu.

Aktivno preživljanje časa z otroki, dan za dnem, mesec za mesecem je težko. Vzame ogromno energije. Ogromno načrtovanja, predvidevanja, organizacije, potrpežljivosti in vztrajnosti. Je preizkušnja v vsakem pomenu besede. Od vas zahteva 100 % prisotnost. Hitro lahko popustimo in pustimo našega mladostnika, da se zapre v sobo in popoldan preživi na telefonu, na računalniku, … Hitro se lahko zgodi, da majhnemu otroku v restavraciji ponudimo telefon. Vse za nekaj minut mira. Za popoldan, ki ga lahko imamo samo zase. Preživljati čas s svojimi otroki ni lahko, je pa absolutno vredno.

Neva Strel Pletikos
Latest posts by Neva Strel Pletikos (see all)
Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor