Kaj mi pravzaprav sporoča moje depresivno razpoloženje?

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.

Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

Kaj mi pravzaprav sporoča moje depresivno razpoloženje?

Piše: Barbara Rupar

Nadpovprečno plačana in redna zaposlitev, taka, v kateri je mogoče napredovati in se razvijati. Še bolje, lastna podjetniška pot, v kateri bomo živeli svoje sanje, ker bodo naši otroci tako bolje znali živeti njihove. Počitnice, večkrat letno, če je le mogoče, vsaj enkrat v eksotičnih krajih. Že mimo? Lasten apartma, mobilna hiška, avtodom ali počitniška prikolica torej. Otroci na počitnicah res uživajo. Čim novejši in čim bolj prostoren avto. Fino je, da imamo vedno vse pri roki. Oblačila in obutev po zadnji modi, tudi za otroke. Urejena pričeska in ravno prava (!) mera ličil. Da ne bodo govorili za našim hrbtom. Varčevanje za naše pokojnine in za naše ptičke – pri osvobajanju iz gnezda jim bo pomoč prišla prav. Ne želimo, da bi nam kdaj očitali, da smo bili neodgovorni starši. Vsakodnevno gibanje na svežem zraku, zdrava prehrana ter veliko vode. Pomembno je, da otroke naučimo, kako se zdravo živi. Dobri odnosi s sorodniki, prijatelji, sosedi itd. Otrokom predstavljamo model za njihove odnose z okoljem. In, nenazadnje, lepo vzgojeni, srčni, solidarni otroci, ki se imajo radi, se znajo postaviti zase, braniti svoje meje in točno vedo, kdo so in kaj želijo v življenju doseči, hkrati pa vedno lahko računajo, da smo tam zanje, ko nas potrebujejo. Ni enostavno biti starš v 21. stoletju.

Starši dnevno bijemo bitke z družbenimi pričakovanji, pričakovanji naših bližnjih ter našimi lastnimi pričakovanji, ki so, paradoksalno, v veliko primerih najvišja od vseh, pogosto celo nerealna. Sem in tja, na podlagi statističnih podatkov o depresiji pa v (najmanj) eni desetini primerov, se zgodi, da starši ne zdržimo več pritiska predstav o tem, »kako bi moralo biti«, in metaforično rečeno obležimo pod njihovo težo. Takrat nimamo volje in energije niti za opravljanje najenostavnejših opravil niti za stvari, ki smo jih včasih radi počeli. Nimamo volje za ukvarjanje s svojimi otroki, a hkrati premoremo neomejene količine občutkov krivde in samokritike. Počutimo se brezupno in krivo za to, kar se nam dogaja. Pogledamo okrog sebe (in na Facebook!) in vse, kar lahko vidimo, je to, kako drugim vse zlahka uspeva, medtem ko nam ne. In spet imamo razlog, da se počutimo slabo. Začarani krog depresivnega razpoloženja se lahko nadaljuje.

Znano je, da vsa človeška čustva služijo nekemu namenu, opravljajo določeno funkcijo. Kakšnemu namenu neki služi depresija? Kakšno funkcijo, razen očitnega dejstva, da se posameznik počuti slabo, vendarle opravlja? Posamezniku, ki doživlja depresivno razpoloženje, v angleško govorečih kulturah pravijo, da je »depressed«. Slednje fonetično zveni kot »deep rest«, to pa v slovenščini pomeni »globok počitek«. Kot da bi depresija prevzela stvari v svoje roke in posamezniku, ki tega ne zmore drugače izraziti, sporočila prav to: »Umakni se in poskrbi zase.« Z umikom ljudje običajno nimamo težav, saj se – če nikamor drugam – vedno lahko umaknemo v svoj notranji svet. V skrbi zase pa smo pogosto manj uspešni, ker bodisi nimamo dovolj energije za to bodisi globoko v sebi ne verjamemo, da si to zares zaslužimo. Včasih pa niti ne prepoznamo, kaj zares potrebujemo.

Če torej izhajamo iz tega, da depresija lahko med drugim deluje tudi kot nezavedni obrambni mehanizem, ki se vklaplja, kadar ne zmoremo več zadovoljevati visokih pričakovanj, kadar potrebujemo samo počitek in mir, kadar potrebujemo pomoč in podporo drugih, pa zanjo ne zmoremo ali ne znamo prositi, se postavlja vprašanje, kako bi takrat lahko še drugače poskrbeli, da bi dobili to, kar zares potrebujemo. Starši se pogosto ujamemo v svoje vloge, pri tem pa pozabljamo nase. Ne, ni enostavno biti starš v 21. stoletju. Hkrati pa smo si zadali to odgovornost. Odgovornost, da smo starši svojim otrokom, da smo jim blizu ter da smo prisotni zanje tukaj in zdaj. Kako bi lahko potemtakem še drugače poskrbeli zase na način, da bi to tudi ostali?

Latest posts by Barbara Rupar (see all)
Ocena:
[Skupaj: 4 povprečno: 4.8]

Morda vas zanima tudi ...

Barbara Rupar

Specializantka transakcijsko analitične psihoterapije in univerzitetna diplomirana politologinja iz mednarodnih odnosov. Odnosi so področje, ki me je zanimalo od nekdaj. Svoje visokošolsko izobraževanje in poslovno pot sem sicer začela na področju mednarodnih odnosov, zasebno pa so me vedno privlačili medosebni. Prav slednji so botrovali temu, da v zadnjih nekaj letih še posebej intenzivno raziskujem najpomembnejši odnos od vseh, tj. odnos do sebe. Ta je tisti, ki najpomembneje oblikuje moj svet in vse ostale odnose v njem. Sem namreč tudi mama, izvenzakonska partnerka, sestra, hči, prijateljica in še kaj.

Dodaj odgovor